nomadski jezdeci (nomadska ljudstva srednje Azije), posebna oblika nomadov na sušnih območjih Evrazije in delno v Tibetu ter Sibiriji (Jakuti, Tunguzi), nekdaj tudi v j. Rusiji (Skiti). Šele konji za ježo so jim omogočili vstop v svetovno zgodovino. Ta kultura je nastala šele v zadnjem tisočletju pred našim štetjem, in sicer iz stepskih poljedelskih kultur na obrobju velikih gorovij (Sajan, Altaj, Tjanšan, Hindukuš, Ural in Kavkaz) ter v bolje namočenih stepah na s. robu stepskega pasu (npr. v Kirgiški stepi). Od ljudstev, ki so takrat živela v srednji Aziji in na njenem obrobju, so bili najštevilnejši Iranci, ki so gojili tudi konje. Jahanje so morali poznati najpozneje ok. 1300 pr. n. š., toda šele traški Kimerijci (od 9. st. pr. n. š.) so to tehniko uporabili v boju. Iranski Skiti (7.–3. st. pr. n. š.) so bili prvo zgodovinsko znano ljudstvo, ki je s prevzemom kimerijske konjenice opustilo poljedelstvo ter sprejelo nomadski način življenja in kulturo nomadskih jezdecev. Skiti in njihovi v. sosedi Iranci so v nekaj desetletjih podjarmili stepska ljudstva srednje Azije vse do meja s. Kitajske. Poljedelci iz sušnejših step so prav tako postali nomadi, manjše podgorske oaze so opustele. Število in vojaška moč nomadskih ljudstev sta se tako povečala, da so si upali vpadati tudi na j. ležeča območja razvitih kultur med Malo Azijo in s. Kitajsko. S tem procesom se je kulturna podoba srednje Azije poenotila. Na V so kmalu prevzela nomadski način življenja tudi neiranska ljudstva, prva zgodovinsko dokazano skupina Šiungnuji (Huni), ki so sprva živeli na sv. Kitajskem, nato ljudstva Hingana, sv. Tibeta, Altaja, s. Mongolije in Mandžurske kotline. Kot nosilci oblasti so si v srednji Aziji naglo sledili Saki (s. Iranci), Šiungnuji, hinganska ljudstva, Turki, Tibetanci, Mongoli in Mandžurci, pri čemer se je seveda zamenjala samo vladajoča plast, substrat pa je ostal. S pritekanjem vedno novih plemen in ljudstev v ta življenjski prostor se je nomadsko ozemlje neprestano širilo; veliki voditelji (Mao Dun, Atila, Bumin, Tonjukuk, Srong-btsansgampo, Džingiskan in Timur) so ustanovili mogočne, večinoma kratkotrajne dinastije in države, ki so zaradi notranjih nasprotij naglo razpadle (fevdalne vojne). S pojavom strelnega orožja se je končala zlata doba nomadskih jezdecev. Zdaj se na nekdaj opuščene obdelovalne površine ponovno vrača poljedelstvo.
Dostopnost