teorija množic, po G. Cantorju (1895) je pojem množice v matematiki »vsaka skupnost določenih povsem razl. objektov našega opazovanja ali razmišljanja, imenovanih elementi, kot celota«; npr. množica vseh celih števil. Imamo naivni in aksiomatski pristop: pri prvem zadošča nazornost, pri drugem velja kriterij dokazljivosti na osnovi postavljenih aksiomov. Pomembni pojmi teorije množic: končna množica (število njenih elementov je končno), neskončna množica (te množice dalje delimo v števno neskončne, kot je npr. množica vseh naravnih števil, in neštevno neskončne množice, npr. množica vseh točk na premici), prazna množica (brez elementov). Unija dveh (osnovnih) množic je množica vseh elementov, ki so v prvi ali drugi množici; njun presek vsebuje natanko vse skupne elemente obeh množic. Za delo z množicami so na voljo posebni simboli, ki so odraz analognih oznak v logiki; npr. x ∈ M beremo ‘x je element množice M’; x ∉ M beremo ‘x ni element množice M’; {1, 2 … n} je množica naravnih števil od 1 do vključno n; ∩ je označitev za presek in ∪ pomeni unijo (N. Bourbaki).
Dostopnost