promet, prevoz oseb, blaga in prenos sporočil. Razvoj prometa in prometnih poti je eden najpomembnejših pogojev za izboljšanje nadregionalnega in mednarodnega kulturnega in gospodarskega sodelovanja. K razvoju svetovne trgovine v preteklih dveh stoletjih je zelo veliko pripomogel prav razvoj prometnih povezav in prenosa informacij. Zaradi velikega pomena regionalnih prometnih povezav in visokih fiksnih stroškov prometne infrastrukture zelo pogosto na trg prometa poseže država s prevzemom monopola nad javnimi prometnimi sredstvi (železnica) ali z usmerjanjem konkurence med posameznimi prometnimi podjetji oz. prometnimi področji. Za mednarodno usklajevanje prometnega sistema skrbijo številne organizacije, npr. Mednarodno združenje za zračni promet, Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, UIC idr. Na območju današnje Slovenije je od prazgodovine najpomembnejša oblika prometa cesta. Zanje so dobro skrbeli v obdobju rimskega cesarstva. Glavne smeri po slovenskem »cestnem križu« (SZ–JV in SV–JZ) so se ohranjale skozi srednji vek in se ohranile do danes. Posebej zaradi Trsta je od 15. st. naraščal pomen pomorstva; na Savi, Dravi in nekaterih manjših pritokih tudi rečni promet. Od sredine 19. st. so velik del prometa prevzele železnice, v zadnji tretjini 20. st. tudi letala. Po 1991 se je zaradi vojne na območju razpadle Jugoslavije zelo zmanjšal promet v smeri SZ–JV in se delno preusmeril na daljšo pot čez Madžarsko; povečal se je tudi promet z vzhodnoevropskimi državami; kljub pospešeni graditvi so mu predvsem cestne povezave stežka kos. Konec 1997 je bilo v RS registriranih več kot 907.000 vozil (ok. 758.000 osebnih avtomobilov, več kot 38.000 tovornjakov, 2400 avtobusov, več kot 50.000 traktorjev itd.); prometna varnost zbuja skrb, saj po nekaterih kazalcih sodeč (v nekaterih letih tudi več kot 500 smrtnih žrtev) sodi Slovenija na predzadnje mesto v Evropi. – Slovenske železnice prepeljejo ok. 14 mln. t blaga in 14 mln. potnikov, slovenski cestni prevozniki ok. 5 mln. t blaga in 120 mln. potnikov, pomorski prevozniki ok. 3 mln. t blaga, zračni prevozniki pa ok. 0,6 mln. potnikov na leto.
Kratek pregled: promet Promet premaguje razdalje med življenjskimi prostori ljudi. V vseh časih je zagotavljal predvsem blagovno menjavo in trgovino, zato vse poti vodijo k trgom. V zgodnjih zgodovinskih obdobjih so obstajale trgovske poti za življenjsko pomembne dobrine, kot so bili kremen, sol, baker, cink in železo, pa tudi za žlahtne kovine, luksuzne dobrine in sužnje. Ob lokalnih trgih so se že v 3. tl. pr. n. š. oblikovala trgovska središča za trgovanje z oddaljenimi deželami, predvsem v Sredozemlju, jugozahodni Aziji, Indiji in vzhodni Aziji. Od 3. st. pr. n. š. je svilna pot povezovala Evropo z Indijo in Kitajsko. Po jantarjevi poti je želeno trgovsko blago prihajalo iz Baltika v Sredozemlje; tja so tudi karavane po poti kadil prinašale luksuzno blago iz južne Arabije. S trgovinsko menjavo so se izmenjavale tudi informacije, izkušnje, znanje, kulturni običaji in umetniški predmeti, pa tudi bolezni in epidemije kuge. Močna mreža zmogljivih cest z oddaljenimi deželami je stoletja dolgo zagotavljala Rimu prevlado v tedaj znanem svetu. Mreža cest je omogočala predvsem učinkovito vojaško posredovanje ob vsakem času in na vseh mestih, prenos informacij in odredb ter hiter in zanesljiv prevoz potnikov in blaga. Okoli 200 n. š. so bile province rimskega cesarstva s trdnimi in zavarovanimi cestami v dolžini več kot 150.000 km povezane med seboj in z Rimom. Te ceste, zgrajene z visokim inženirskim znanjem in opremljene s kamnitimi mostovi in viadukti, so bile javno vzdrževane in pod posebnim pravnim in vojaškim varstvom. Zaradi mreže cest je lahko Rim svoje svetovno cesarstvo tako vojaško, politično in administrativno obvladoval kot tudi centralno vodil. Kljub propadu rimskega cesarstva so ceste ostale in vse do zdajšnjih časov so njihove trase rabile za prometne poti. Podobno je s pomorskimi potmi, predvsem v Sredozemskem morju, po katerih se je opravil velik del trgovine z oddaljenimi provincami. Vsa verstva verjamejo v posebno bližino božje navzočnosti na nekaterih krajih. Na romarskih poteh so verniki naleteli na lokalna svetišča in velika svetišča kultnih obredov, kot na primer v Delfih in Elevzini, v Jeruzalemu, Rimu ali Santiagu de Composteli, v Meki ali Bodh Gayi ob Gangesu. Z zdajšnjega vidika se zdijo nekdanja romarska potovanja kot kulturni in izobraževalni turizem. Pomorski promet po določenih poteh in z določenimi ciljnimi pristanišči je obstajal že v 3. tl. pr. n. š., predvsem v Sredozemskem morju, Rdečem morju in Indijskem oceanu. V antični dobi je redna pomorska trgovina povezovala sredozemska pristanišča Egipčanov, Feničanov, Grkov, Kartažanov in Rimljanov. Svetovna trgovina po vseh svetovnih morjih se je začela konec 15. st. po velikih pomorskih odkritjih, s tem pa se je začel tudi stoletja dolg boj rivalskih pomorskih velesil za nadzor nad pomorskimi potmi, boj za trge, pristanišča in kolonije ter boj za gospodarsko in politično prevlado. Zdaj predstavlja pomorska trgovina več kot dve tretjini vse svetovne trgovine. Javni potniški promet se je v srednji Evropi razvil šele po 1800, ko so začele poštne kočije po točno določenih poteh redno prevažati potnike, pošto in prtljago. Ta poštni sistem s stalnimi postajami (pošta; POST = POsita STatio) za zamenjavo konjev, počitek in prenočišče je bil dokaj podoben štafetnemu sistemu cesarske kurirske pošte, ki je bil v številnih evropskih državah v veljavi po 15. st. Vendar pa so bile prevozne zmogljivosti zelo majhne. Množični potniški promet se je razmahnil šele z razvojem železnice. Leta 1850, 20 let po odprtju prve železniške proge med Liverpoolom in Manchestrom, je hitro zgrajena britanska železniška mreža prepeljala že 73 mln. potnikov. Donosen prevoz množičnega blaga, ki je bil neodvisen od vodnih poti, je usmerjal lokalne trge s trgovino z drugimi državami. Železnica je omogočila industrializacijo in svetovno trgovino, ker je povezovala proizvodnjo s trgi in pristanišči. Železnica je v 19. st. povezovala tako zahod severnoameriške celine kot tudi Sibirijo z 8000 km dolgo transsibirsko železnico (1891–1904). 1989 je dolžina svetovne železniške mreže presegala 1,2 mln. km, od tega tako v Evropi kot v Severni Ameriki več kot 300.000 km. Od začetka 20. st., ko se motorji z notranjim zgorevanjem uporabljajo za pogon serijsko izdelanih motornih vozil, se je razvijal tudi osebni promet. Malo tehničnih iznajdb je trgovino, način vojskovanja, mesta in pokrajine, način življenja in življenjske potrebe tako spremenilo kot avtomobil. Avto zadovoljuje osebno potrebo po mobilnosti, seveda če obstaja dovolj zmogljiva mreža cest. Zdi se, da je meja motorizacije v industrijsko razvitih državah že dosežena, kajti škoda, ki jo povzroča motorizacija v naravnem okolju, že ogroža normalno življenje. Sredi 20. st. je postal najpomembnejši letalski promet. Po prvih medcelinskih letalskih povezavah v 30. letih je bila po 2. svetovni vojni zgrajena svetovna mreža letalskih povezav. Letalski promet, ki povezuje vse regije sveta, je temeljito spremenil trge, politiko in zavest ljudi v smeri svetovne družbe. Avtor Lothar Schuckert
Dostopnost