električna energija, skupni pojem za oblike energije, ki izhajajo iz električnega naboja. Električna energija je shranjena v poljih: mirujoči naboj je obdan z električnim poljem, naboj, ki se giblje, pa z magnetnim poljem. Električna energija »dremlje« v vsakem kosu snovi, treba je samo ločiti nevtralne pare pozitivnih in negativnih nabojev, npr. v generatorjih z indukcijo (zakon indukcije). Trajna ločitev povzroči med nosilci negativnega naboja, elektroni, njihov medsebojni odboj, med različnimi naboji pa privlak: električna napetost po sklenjenem tokokrogu požene električni tok; izkorišča se npr. v elektromotorjih in sprejemnikih. Povezovalni element med odjemalcem električne energije in prenosnim sistemom je v elektroenergetski tehniki transformator, v radijski tehniki antena. Prednosti električne energije: omogoča zanesljivo, do okolja prijazno in mnogostransko uporabo, pretvarjanje, krmiljenje, enostaven in poceni prenos; proizvodnja v velikem obsegu v elektrarnah.

Sorodna gesla: antena | elektrarna | električna napetost | električna toplotna tehnika | električni naboj | električni tok | električno omrežje | električno polje | elektroenergetska tehnika | elektromotor | elektron | elektrostatična energija | generator | magnetno polje | mali porabniki | motor | omrežje | oskrba z elektriko | tokokrog | transformator | zakon indukcije


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek