ura, 1. splošno:latinsko hora, oznaki h ali h, časovna enota, prej definirana kot 24. del srednjega Sončevega dne (Sončev čas), zdaj definirana po sekundi, osnovni časovni enoti, kot 3600 sekund oz. 60 minut.
Sorodna gesla: kazalec | kremenova ura | minuta | sekunda | Sončev čas | sončna ura | tercija | urni kazalec2. tehnika:naprava ali priprava za merjenje časa. Izkorišča lastnost nekaterih pojavov, da potekajo z enakomerno hitrostjo ali da se enakomerno ponavljajo. Sončna ura temelji na gibanju Sonca, ki je na isti koledarski dan v letu in ob istem času na istem mestu na nebu; senca, ki jo konica palice meče na ravno ploskev, je (dolgoročno) zelo natančno merilo za dnevni čas. Za merjenje krajših časovnih obdobij so nekdaj uporabljali vodno uro; ta ima dve posodi, ki ju veže drobna luknjica. Voda iz zgornje posode počasi curlja v spodnjo; količina vode v spodnji posodi je merilo za pretečen čas. Podobno deluje peščena ura. V srednjem veku so merili čas z gorenjem enakomerno debele sveče. Sodobne ure v vsakdanji rabi so mehanske ali električne ure. Čeprav so vse ure namenjene merjenju časa, obstaja široka paleta razl. izvedb ur; med seboj se razlikujejo po obliki, natančnosti, zahtevnosti, načinu pogona, namenu uporabe itd. Običajno ure prikazujejo trenutni čas, pogosto pa z uro merimo časovne intervale. Takšna ura je štoparica, ki meri čas med pritiskom dveh gumbov. Elektronske štoparice, ki jih sproži in ustavi laserski curek, dosežejo natančnost več kot 1/1000 s. Uporabljajo se pri hitrih športnih tekmovanjih (avtomobilizem, hitrostno kolesarstvo, bob). Druga vrsta ure odšteva čas (timer). Uporablja se v fotografskih temnicah za določanje časa osvetlitve, v gospodinjskih pečicah, v industriji pri predgrevanju naprav, v tempiranih bombah (po preteku določenega časa se samodejno sprožijo). Stikalna ura teče sinhrono z dnevnim časom, v določenih trenutkih, ki jih nastavi uporabnik, pa vklaplja ali izklaplja stikala. Takšna ura se npr. uporablja pri preklapljanju dvotarifnega števca električne energije. Nekatere izvedbe lahko vtaknemo v električno vtičnico in krmilimo manjše porabnike, npr. termoakumulacijske peči. Posebna vrsta ure je tudi programator v pralnem stroju; deluje kot stikalna ura, ki pa se vrti neodvisno od dnevnega časa. Nekateri procesi tek programatorja za nekaj časa popolnoma ustavijo (npr. ogrevanje vode). Najbolj natančne so atomske ure, ki se na leto zmotijo za 1/300.000 s; uporabljajo se za določanje svetovnega časa (normalni čas), v znanstvene namene, za sinhronizacijo pomembnih dogodkov (letalski in železniški promet) in za satelitsko navigacijo (GPS).
Zgodovina Najstarejša ohranjena ura je vodna ura iz 1500 pr. n. š.; hranijo jo v Kairu. Ok. 500 pr. n. š. so v Šparti postavili prvo sončno uro. Vodne in sončne ure so prevladovale več stoletij; izdelali so vrsto različic, nekatere pa so imele tudi mehanizem za bitje. 875 je angleški kralj Alfred Veliki izumil svečno uro, pri kateri čas meri dolžina dogorele sveče; uporabljali so jo predvsem v samostanih. Peščeno uro so (presenetljivo) iznašli šele v srednjem veku. Ok. 1300 se je pojavila kolesna ura, ki jo je sprva poganjala utež, po 1400 pa tudi vzmetni mehanizem. 1510 je Peter Henlein iz Nürnberga izdelal prvo žepno uro (t. i. »nürnberško jajce«). 1612 je Švicar Jost Bürgi izdelal prvo uro z nihalom, 1656 je Christian Huygens popolnoma neodvisno izumil uro z nihalom in zaskočno kotvico, kmalu nato pa še uro, ki jo poganja spiralna vzmet. Zapestna ura je nastala ok. 1843, ko so se pojavili mehanizmi, ki se lahko navijejo (namesto ključa) s kolescem.
Dostopnost