pošta [latinsko posita statio, ‘postaja za menjavo konj’], podjetje za prevoz in dostavo pisem in paketov; v številnih državah vključuje tudi telefonski in telegrafski promet. Na splošno je pošta javno podjetje ali najmanj podjetje pod državnim usmerjanjem, ker je treba razmišljanje o donosnosti podrediti socialnim, državnim in kulturnopolitičnim vidikom. Pošta ima edina pravico dostavljati poštne pošiljke, ki so večinoma omejene na pisemske, ponekod tudi na paketne. Za izravnavo monopolnega položaja se lahko vsak uporabnik opira na predpisane pristojbine. Za prevoz pošiljk pošta uporablja večinoma druga prevozna sredstva (železnica, letala). Prevladujoča naloga pošte je zbiranje, urejanje in razdeljevanje poštnih pošiljk. Z njo pa je lahko povezana dejavnost poštne banke. Odvisnost poštnih uprav od parlamenta je v posameznih državah razl. Če je pošta del splošne državne uprave, posega tudi po davčnih sredstvih; če ima predvideno samostojno gospodarjenje, mora pokrivati svoje stroške. Stremljenje po racionaliziranju pošte vodi do vpeljave mehanizacije v poštno službo, pa tudi do razl. organizacijskih rešitev, npr. do uvedbe poštnih številk. Poštni promet prek državnih meja ureja Svetovno poštno združenje.
Zgodovina Predhodniki pošte so sli – pešci, konjeniki ali pomorščaki, ki so ob posebnih priložnostih prenašali pismo za posebno plačilo, npr. že v antični Grčiji in Rimu. Začetek državne pošte že ok. 6000 pr. n. š. v Egiptu; v 6. st. pr. n. š. sta perzijska vladarja Kir in Darej ustanovila službo s stalnim omrežjem glasnikov in konjenikov. V rimski republiki so uvedli relejne postaje, kjer so izmenjavali konje in predajali poštne pošiljke tam čakajočim kurirjem. Takšne postaje so povezovale Rim s provincami, služba je segala tudi na slovensko območje. Po rimski pošti so se v zgodnjem srednjem veku zgledovali nekateri germanski vladarji in Karel Veliki. Državno pošto so poznali tudi v islamskih državah, na Kitajskem in v drugih velikih azijskih državah. V Evropi so postali pomembni zasebni sli. Rodbina Taxis je na prelomu 15./16. st. uvedla občasne povezave med Dunajem in Brusljem in nato še povezavo s Parizom, Rimom in Neapljem; ta mreža je bila pozneje še razširjena; povezave so vodile tudi čez slovensko ozemlje. Zaradi obrambe pred Turki pospešen razvoj vojaške pošte in obveščanja z ognjenimi in zvočnimi signali; pod Karlom II. je rodbina Paar organizirala pošto v Notranji Avstriji: prva stalna poštna povezava med Gradcem in Ljubljano 1573; pozneje podaljšana do Benetk; dodatne povezave so plačevali deželni stanovi; privatizaciji vse avstrijske pošte 1624 je stoletje pozneje sledilo podržavljenje in pod Marijo Terezijo centralizacija. 1751 je bila s pravilniki določena poštna taksa in uveden poštni žig, v drugi polovici 18. st. poštna kočija za potniški promet. 1850 so bile sprejete poštne znamke (neuradno priznani izumitelj L. Košir). Zelo pomembna za pošto sta bila graditev železnic in izum električnega telegrafa (1848 prva telegrafska urada v Ljubljani in Trstu); 1882 je dobil lokalno telefonsko omrežje Trst, šele 1896 Ljubljana; lahko se je vključila v medkrajevni promet Dunaj–Trst. Konec 19. st. povečano število poštnih uradov in v začetku 20. st. uvedba poštnih avtobusov. 3.1.1919 izdane prve slovenske znamke. Po drugi svetovni vojni vrsta organizacijskih in tehničnih sprememb. Slovenija je bila 27.8.1992 sprejeta v Svetovno poštno zvezo (ustanovljena 1875); 1.1.1995 je bil slovenski PTT razdeljen na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije; 1997 v Ljubljani zgrajen poštni elektronski zbirni center za celotno v. Evropo; konec 20. st. tudi v Sloveniji velik razmah računalniških povezav, brezžične telefonije idr. novih telekomunikacijskih sredstev.
Dostopnost