ruska zgodovina, v 6./7. so z območja Zahodnih Karpatov v gozdnato pokrajino ruske ravnine prišli vzhodni Slovani. Stepo j. od Kijeva so obvladovala turška nomadska ljudstva, ki so na tem prostoru zamenjala Skite, Sarmate in Gote. Na j. robu tega ozemlja so ob črnomorski obali že pred našim štetjem nastale grške kolonije. Ok. 900 so nato rahle plemenske zveze pod vodstvom Normanov (Varjagi), ki so uporabljali ruske vodne in trgovske poti na J, najprej iz Novgoroda, nato pa iz Kijeva ustvarile prve državne enote (Rurik, Oleg). Trgovske zveze in vojne z Bizancem so konec 10. st. (988/989) pripeljale do prevzema krščanske vere, kmalu zatem pa je sledil vrhunec kijevske države (Jaroslav I. Modri, 1019–54). Po njenen koncu se je začelo obdobje razpadanja na delne kneževine. Nastala so nova središča, mdr. tudi Novgorod. 1237–40 so na to območje vdrli Mongoli (v Rusiji so jih imenovali Tatari) in vpeljali vladavino Zlate horde – uvedla je plačevanje tributa. Zahodna in jugozahodna Rusija sta iskali varstvo litovske države, zato so se prebivalci teh območij odtujili temeljni narodnostni skupini in se oblikovali v samostojno ukrajinsko in belorusko ljudstvo. V nasprotju s tem se je na SV z zlitjem s finskimi plemeni razvila država Velikorusov. Začela se je širiti na S in navezala intenzivne stike s hanzeatskimi mesti. V 14. st. se je na tem območju uveljavila Moskva (Ivan I. Danilovič.), z njo pa so povezani tudi začetki uspešnega upiranja (1380) Tatarom (Dimitrij Ivanovič Donski). Sto let pozneje (1480) je Ivanu III. Vasiljeviču uspelo deželo dokončno osvoboditi izpod jarma oslabljene Zlate horde, kot mož pripadnice dinastije Paleologov Zoe se je začel uveljavljati kot dedič vzhodnorimskega cesarstva. 1494 se je razglasil za samostojnega vladarja celotne Rusije. Podobne cilje je imel tudi njegov vnuk Ivan IV. Vasiljevič. Zasedel je območja na V in JV (Kazan 1552, Astrahan 1556 in del Sibirije 1582) in samo poraz v livonski vojni mu je onemogočil izhod na Baltsko morje. V državi je uveljavil popolno carsko oblast (naslov car si je nadel 1547); Moskva je prevzela vodilno vlogo v škodo Novgoroda. S smrtjo Ivanovega sina Fjodorja je rodbina Rurikov izumrla (1598). Sledili sta ustanovitvi moskovskega patriarhata in vmesna vladavina Borisa Godunova, končal jo je nastop Dimitrija Lažnega. Zmešnjava se je končala z izvolitvijo carja Mihaela Romanova (Mihael III. Fjodorovič). Njegov sin Aleksej Mihajlovič je Moskvi priključil Ukrajino vzhodno od Dnepra; v njegovi dobi pa so se začele tudi cerkvena delitev (staroverci), zasedba dela poljskega ozemlja ter vse večja prozahodna usmerjenost. Takšno usmeritev je podpiral tudi Peter I. Veliki, ki je rezidenco prenesel v Sankt Peterburg in z mirovnim sporazumom (Nystad 1721) pridobil švedski provinci Livonijo in Estonijo. Kot evropska velesila je Rusija od te dobe naprej sodelovala v vseh političnih in vojaških zapletih na celini, ob tem pa se močno trudila za uveljavitev svojih ozemeljskih interesov ob Črnem morju. Katarina II. Velika je osvojila Krim (1783), s pridobitvami po delitvi Poljske (1772/93/95) pa je bilo mogoče ruski vpliv čutiti še globlje na zahodu. Sodelovanje Rusije v koalicijskih vojnah proti revolucionarni Franciji je vodilo v spopad z Napoleonom I. Kljub zasedbi Moskve (1812) se je moral umakniti iz Rusije. Sledili so dunajski kongres (1815), nove pridobitve Rusije (Kongresna Poljska) na Z in ustanovitev svete alianse. Glavni pobudnik je bil Aleksander I. Pavlovič. Po koncu 20. let je bil prijateljski odnos med Rusijo in Avstrijo zaradi njene politike do Balkana in turške države skaljen, napetost pa je še dodatno narasla po ruskem porazu v krimski vojni (1853–56). Novi cesar Aleksander II. se je zato najprej posvetil notranji politiki (mdr. odprava tlačanstva 1861), nato pa začel zasedati srednjeazijske pokrajine in območja, ki so bila pred tem pod oblastjo Kitajske. Njegove nadaljnje posege na Balkan (1877/78) je ustavil berlinski kongres (1878). Razlog za sodelovanje v prvi svetovni vojni je ruska stran videla v nepojasnjenem vprašanju morij, odprti balkanski politiki in nejasni usodi turškega cesarstva. Še prej pa je Rusija doživela poraz v vojni z Japonsko (1904/05), revolucijo 1905 in Stolipinove agrarne reforme (1906). Nikolaj II. je bil prisiljen sprejeti ustavo, vendar to ni zadovoljilo vseh opozicijskih skupin. Sledilo je nemirno obdobje: razpustitve parlamenta (duma), porazi v prvi svetovni vojni ter februarska (marca 1917) in oktobrska (novembra 1917) revolucija. V prvi je oblast pripadla uradniški liberalni meščanski vladi. Ta je po carjevem odstopu (15.3.1917) razglasila republiko, nato pa se znašla v precepu med radikalnimi nastopi sovjetov ter oblastniškimi ambicijami veleposestnikov, vojske in plemstva. Napetost sta še dodatno stopnjevala neugoden položaj na frontah in odločenost vlade, da nadaljuje vojno. 7.11.1917 so (tudi zato) oblast prevzeli boljševiki in razglasili oblast sovjetov. Z enim prvih državnih aktov (dekret o miru) so za visoko (ozemeljsko) ceno nehali sodelovati v vojni, kljub temu pa so izgubili na volitvah. Posledice tega volilnega izida so bile usodne; ustanovna skupščina je bila razpuščena (18.1.1918), tako da ni bilo nobene možnosti več, da bi na novo nastala zveza republik naslednjih 70 let živela demokratično življenje. Sledili so državljanska vojna (do 1921), doba vojnega komunizma in nove gospodarske politike (nova ekonomska politika), Leninova smrt (1924) ter petletno obdobje (do 1929) boja za oblast (Stalin, Trocki, Kamenjev, Zinovjev, Buharin). Na prvem vsezveznem kongresu sovjetov (30.12.1922) so državo ruskih socialističnih federativnih sovjetskih republik (RSFSR) preimenovali v Zvezo socialističnih sovjetskih republik (ZSSR). 1922–91 ruska zgodovina v okviru zgodovine Sovjetske zveze. V okviru politike perestrojke – začel jo je predsednik M. S. Gorbačov – se je konec 80. let v ZSSR oblikovalo politično reformno gibanje; vodilna osebnost gibanja B. N. Jelcin, 1990 izvoljen za predsednika vrhovnega sovjeta ZSSR (od 1991 predsednik države). Na njegovo pobudo ustanovitev Skupnosti neodvisnih držav (SND). 26.12.1991 razglasitev konca ZSSR. Ruska federacija je v celoti prevzela vlogo naslednice ZSSR in prevzela tudi sedež v OZN (s tem tudi v Varnostnem svetu OZN). Od začetka tudi vodilna sila v okviru SND; poskušala je omejiti prizadevanja Ukrajine za neodvisnost (konflikt v zvezi s poveljstvom nad črnomorskim ladjevjem) in srednjeazijskih republik v SND, pa tudi Gruzije; ta se ni pridružila SND. S podpisom sporazuma START II (3.1.1993) sta se Rusija in ZDA obvezali, da bosta do 2003 omejili svoje jedrsko orožje na tretjino. Decembra 1993 je začela veljati nova ustava; predsednik države je dobil široka pooblastila. Gospodarski razvoj je še naprej neugoden; povečuje se število brezposelnih; Rusija je še vedno v veliki meri odvisna od finančne pomoči vodilnih industrijskih držav. Jelcin je marca 1998 odstavil predsednika vlade Viktorja Černomirdina (na tem položaju od decembra 1992) in vlado, s pojasnilom, da reforme potrebujejo nov zagon. Od aprila 1998 je bil predsednik vlade Sergej Kirijenko, avgusta 1998 pa je prišlo do finančne krize in rubelj je zelo izgubil na vrednosti. Že septembra 1998 je bila sestavljena nova vlada pod vodstvom J. M. Primakova, dotedanjega zunanjega ministra. Jelcin ga je kmalu odstavil, prav tako njegovega naslednika Sergeja Stepašina, avgusta 1999 pa za predsednika vlade imenoval V. V. Putina. Septembra 1999 je ruska vojska iz Dagestana pregnala čečenske skrajneže in vdrla v Čečenijo. Jelcin je 31.12.1999 odstopil in predsenik je postal Putin (izvoljen na predsedniških volitvah marca 2000); za predsednika vlade je imenoval Mihaila Kasjanova. 2000 se je začela počasna gospodarska rast, na katero v prvi vrsti vplivajo visoke cene nafte in zemeljskega plina ter redno pobiranje davkov. Opozicija je Putinu očitala, da država poskuša nadzorovati gospodarstvo in sredstva obveščanja. To naj bi se pokazalo predvsem pri Putinovem obračunavanju s t. i. oligarhi (2003 odmevna aretacija lastnika naftnega koncerna Jukos, Mihaila Hodorkovskega). Putinova vlada se ni hotela pogajati z uporniki in nasilje se je stopnjevalo s terorističnimi napadi tudi po Moskvi (oktobra 2002 je skupina 41 Čečencev v gledališču zajela več kot 800 talcev, 129 jih je umrlo po reševanju). Na parlamentarnih volitvah decembra 2003 je zmagala Putinu naklonjena stranka Združena Rusija, hud poraz so dosegle liberalno-komunistične stranke, okrepila pa se je nacionalistična stranka Vladimirja Žirinovskega. Na predsedniških volitvah marca 2004 je prepričljivo zmagal Putin (71 %), ki je dva tedna pred volitvami imenoval novega ministrskega predsednika, M. J. Fradkova. Na zunanjepolitičnem področju Rusija sedaj ni več proti širitvi NATA in z organizacijo ustanovi poseben svet. Putin se je z ameriškim predsednikom G. W. Bushem prvič srečal 1.6.2001 na Brdu pri Kranju, do občasnih ohladitev odnosov pa je prišlo, ker je Rusija nasprotovala vojni v Iraku (Rusija z ZDA sodeluje v Afganistanu) in ker Rusija pomaga Iranu pri gradnji jedrske industrije. Putin je tudi okrepil sodelovanje z Nemčijo in Kitajsko, ob širitvi Evropske unije 2004 pa je Rusija opozarjala na gospodarsko škodo zaradi propada sporazumov o prosti trgovini z novimi državami članicami.
Dostopnost