• Išči po:
Libanon (Lubnān, uradno ime Al Ǧumhūriyya al Lubnāniyya, Republika Libanon), majhna država na v. obali Sredozemskega morja in v njenem zaledju; meji z Izraelom na J ter Sirijo na V in S.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura
površina 10.400 km2, S–J 210 km, V–Z 80 km
prebivalstvo 3,2 mln., 311 preb./km2, letna rast 2,7 %, življenjska doba 68 let
glavno mesto Bejrut, 1,2 mln. preb. (aglomeracija 1,9 mln.), v srednjem delu države, na obali Sredozemskega morja
upravna razdelitev 5 provinc: Severni Libanon, Osrednje višavje, El Beqa'a, Južni Libanon in okrožje glavnega mesta Bejrut
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovni član), Arabska liga, OIC
uradni jezik arabski; v izobraževanju in trgovini tudi francoski in angleški
denarna enota funt/livra (oznaka LBP)


Naravne razmere
Dežela se v smeri Z–V deli na ozko obrežje, na več kot 3000 m visoko Libanonsko gorovje, ki poteka vzporedno z obalo (na J se nadaljuje v Jebel Baruk), v 8–15 km široko dolino El Beqa'a (s. nadaljevanje Jordanskega tektonskega jarka) z izviri rek Asi in Litani ter na v. gorovji Antilibanon (Ash Sharqī, 2659 m) na S in Hermon (2814 m) na J. Medtem ko je poletje na obali značilno sredozemsko, z vročim in bolj sušnim poletjem (povprečna julijska temperatura 27 °C) ter milimi, namočenimi zimami (povprečna januarska temperatura 13 °C), ima El Beqa'a z vročimi poletji in mrzlimi zimami, ko se temperatura spusti tudi pod ledišče, bolj celinski značaj, v njenem s. delu pa se uveljavljajo tudi značilnosti puščavskega podnebja. Na obali je 700–1000 mm padavin na leto, na bolj namočenih z. pobočjih gorovij več kot 1200 mm, v notranji dolini El Beqa'a pa vsega 400–800 mm. Višja območja v gorah so v hladni polovici leta navadno več mesecev prekrita s snežno odejo. Prvotno gosti gozdni sestoji na gorskih pobočjih so ohranjeni le še v skromnih preostankih; značilna endemična libanonska cedra rase le še na zavarovanih območjih. Drugje prevladuje sredozemsko grmičevnato rastlinje.

Prebivalstvo
Za prebivalsko sestavo je značilna narodnostna, verska, kulturna in socialna raznolikost. Poleg Libanoncev arabskega izvora so tam še manjšine Armencev, Čerkezov in Kurdov, precej pa je tudi tujcev, predvsem Sircev in palestinskih beguncev (najmanj 350.000). Na drugi strani je za gosto poseljeno državo značilno tudi izseljevanje, ki se je okrepilo predvsem po izbruhu državljanske vojne (1975). Pomembna sestavna prvina libanonske družbe je njena členitev v številne verske skupine. Medtem ko so še pred nekaj desetletji prevladovali predstavniki krščanskih skupnosti (maroniti, melkiti idr.; zdaj še ok. 40 %), so jih v novejšem času številčno prehiteli muslimani (ok. 55 %; na S suniti, na J šiiti). Razen njih so tam še druzi. Verske skupnosti imajo tudi lastne izobraževalne ustanove. Čeprav ni splošne šolske obveznosti, je v primerjavi s sosednjimi deželami izobrazbena raven visoka, delež nepismenih pa je ok. 20 %. Najstarejša med petimi univerzami v državi (štiri so zasebne), je Ameriška univerza v Bejrutu (ustanovljena 1866).

Državna ureditev
Po ustavi iz 1926 (od takrat večkrat dopolnjeni, nazadnje 1995) in narodnim sporazumom iz 1943 so bile najvišje državne funkcije razdeljene po določenem verskem ključu; po njem je moral biti predsednik države maronitski kristjan, predsednik vlade sunitski in predsednik parlamenta šiitski musliman. S spremenjenim deležem obeh glavnih religij je tovrstni princip postajal vse bolj problematičen. Namesto dotedanje paritetne delitve sedežev v narodni skupščini s po 64 sedeži za kristjane in muslimane, je novi zakon o volitvah z drugačno razdelitvijo volilnih okrožij muslimanom vnaprej zagotovil večino. Zato so nekatere krščanske opozicijske skupine bojkotirale volitve 1992 in odtlej nimajo predstavnikov v parlamentu. Pravosodje temelji na francoskem zgledu.

Gospodarstvo
Libanon je do izbruha državljanske vojne 1975 sodil med gospodarsko najbolj razvite dežele na Bližnjem vzhodu. Dežela je bila regionalno središče mednarodne trgovine z zelo raznolikimi storitvenimi dejavnostmi. Bejrut je bil glavno finančno središče na širšem območju. Živahen je bil tudi turizem. Naraščajoče napetosti in vojaške operacije so potisnile državo v gospodarski kaos; velik del industrije, zgoščene v mestih, pa tudi infrastrukture, je uničen. Glavni kmetijski območji sta sredozemska obala in že dolgo terasirana pobočja Libanonskega gorovja (sadje, zelenjava, vinogradi). V sadjarstvu prevladuje pridelovanje agrumov. V dolini El Beqa'a na namakanih poljih pridelujejo predvsem žita, ilegalno pa tudi hašiš. Živinoreja (koze, ovce, govedo) in ribolov imata podrejeno vlogo. Celotna kmetijska pridelava ne zadovoljuje niti tretjine vseh domačih potreb po hrani. Od mineralnih surovin so doslej izrabljali le nahajališča železove rude, soli, gipsa in krede. Razen nekaj velikih industrijskih podjetij (naftne rafinerije, cementarne) v industrijskem sektorju prevladujejo majhna podjetja, ki izdelujejo predvsem potrošno blago. Tradicionalno pomembni izvozni izdelki so predelane plemenite kovine, okrasno kamenje, oblačila, volna, sadje in zelenjava. Cestno omrežje je zelo gosto, vendar je bilo v vojaških operacijah zelo poškodovano; železnica ne obratuje. Poleg glavnega pristanišča v Bejrutu sta pomembni tudi naftni pristanišči Tripolis (končna točka naftovoda iz Iraka) in Sidon (končna postaja transarabskega naftovoda). V bližini glavnega mesta je tudi mednarodno letališče.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 12,9 mlr. USD, 3990 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 12 %, industrija 21 %, storitvene dejavnosti 67 %
uvoz (2001, ocena) 6,6 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 700 mln. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 8,4 mlr. USD


Zgodovina
Ok. 2300 pr. n. š. so na območje današnjega Libanona vdrli Amorejci, ok. 2000 pa še Kanaanci (Kanaan) oz. Feničani (Fenicija). Na sredozemski obali so nastala mestna naselja (Tiros, Sidon, Beritos, Biblos, Botris, Tripolis), ki so si sicer prizadevala ohraniti politično samostojnost, vendar niso mogla preprečiti tuje prevlade (Asirija oz. Egipt); morala so plačevati tribut. Ok. 1500 pr. n. š. so vdrli Huriti, ok. 1200 pa t. i. ljudstva z morja. 900–530 pr. n. š. je bil Libanon asirski. Gospodarsko so bila feničanska mesta s svojimi naravnimi pristanišči izjemno pomembna za trgovino v Sredozemlju. 550 je postal Libanon del perzijske države pod Kirom II. Velikim; 330 je deželo osvojil Aleksander Veliki, po njegovi smrti pa so ji zavladali Selevkidi. 64 del rimskega cesarstva, 395 n. š. pa je po njegovem razpadu na dva dela postala provinca vzhodnorimskega cesarstva. 502–626 so se za območje bojevali Bizantinci in Sasanidi. Arabci so sprva (636) osvojili le priobalna območja. Ob koncu 7. st. so se na S naselili krščanski maroniti, 9–11. st. v goratem svetu šiiti (mutavali), v 11. st. pa – večidel v j. svetu – še druzi. Med križarskimi vojnami so tam nastali krščanska grofija Tripolis ter območji Džubajl in Batrun pod oblastjo muslimanov. Potem ko so mameluki izgnali križarje, se je v Bejrutu povečala politična moč tanušidov. V 13./14. st. so mutavale in druze, potem ko so se v srednjem delu dežele upirali mamelukom, dodobra iztrebili. S tem so imeli krščanski maroniti prosto pot za poselitev območja s. od Bejruta. Konec 16. st. so deželi zavladali Turki. Vse do francoskega izkrcanja 1860 je bila libanonska zgodovina preprežena z neprestanimi verskimi spopadi med maroniti in druzi. Francozi so tja prišli zaradi druzovskega pokola maronitov. Po njem je mednarodna komisija Libanonu priznala avtonomijo pod evropskim nadzorom. Izvršilno oblast so imeli za pet let izbrani katoliški generalni guvernerji. Oblikovan je bil tudi upravni svet s predstavniki različnih skupnosti. Takšno ureditev so odpravili Turki, ki so v Libanon vdrli med prvo svetovno vojno. 1920 je Libanon postal francosko skrbniško ozemlje, 1941–46 neodvisen; 1948/49 sodeloval v arabsko-izraelski vojni. 1969 prvi spopadi med libanonsko vojsko in palestinskimi osvobodilnimi organizacijami – njihove protiizraelske dejavnosti so izzvale izraelske povračilne ukrepe. 1975 je izbruhnila državljanska vojna med različnimi muslimanskimi milicami (druzi, šiiti; ob podpori Sirije ali Irana), palestinskimi skupinami in maronitskimi falangisti. Tudi posredovanje mirovnih sil OZN 1978 ni ustavilo spopadov. 1982 je izraelska vojska zasedla južni Libanon, prodrla vse do Bejruta in izsilila umik Palestincev. Vojaški spopadi med razl. udeleženci državljanske vojne se niso končali niti potem, ko je 1987 v Libanon vkorakala sirska vojska. Državljanska vojna med krščanskimi in muslimanskimi milicami se je končala šele sredi 1991, po njihovi razorožitvi in vključitvi v vojsko in varnostne sile. Le šiitski Hezbolah se ni vključil v ta proces. Po socialnih napetostih in splošnih stavkah zaradi slabih gospodarskih razmer je morala maja 1992 odstopiti vlada, sestavljena po paritetnem načelu iz kristjanov in muslimanov. Na parlamentarnih volitvah avgusta 1992 je zmagala prosirska večina. Predsednik E. Hrawi je za ministrskega predsednika imenoval R. Al Haririja. Stalni napadi Hezbolaha na Izrael so poleti 1993 izzvali ostre povračilne ukrepe Izraela v vsem Libanonu in z območja spopadov pregnali več kot 250.000 ljudi. S podpisom bilateralnega sporazuma o varnosti in sodelovanju je Sirija utrdila svojo politično prevlado v Libanonu. Z ustavnimi spremembami 1995 so Hrawiju za tri leta podaljšali mandat in parlamentarne volitve avgusta/septembra 1996 niso prinesle bistvenih sprememb. 1998 je bil za predsednika izvoljen prosirski general Emile Lahud. Al Hariri je zaradi razširjenih pooblastil predsednika novembra 1998 protestno odstopil in premier je postal Salim Al Hoss; vlado po volitvah 2000 je spet oblikoval Al Hariri. Maja 2000 se je Izrael umaknil iz juga države in njihove položaje je zasedel Hezbolah.

Sorodna gesla: Aleksander Veliki | Al Hariri, Rafiq | Amorejci | Asirija | Bejrut | Bližnji vzhod | cedra | Egipt | El Beqa'a | Fenicija | Hezbolah | Hrawi, Elias | Huriti | Kanaan | Kir II. Veliki | križarske vojne | ljudstva z morja | mameluki | Selevkidi | Sirija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek