Homo sapiens sapiens, moderni misleči človek, edina danes živeča podvrsta, ki se je razvila iz arhaičnega Homo sapiensa. Najstarejša najdba Homo sapiensa sapiens je iz Kafzeha (Izrael), star je ok. 92.000 let. Pomembno nahajališče Homo sapiensa sapiens na tem območju je še jama Skhul (40.000 let); nosilec kultur mlajšega paleolitika. V Evropi je nadomestil neandertalca pred 35.000 leti. Nahajališča ledenodobnega Homo sapiensa sapiens v Evropi: Combo Capelle, Cro-Magnon (Francija), Grimaldi (Monako), Předmost, Dolní Vĕstonice, Mladeč (Češka), Oberkassel (Nemčija). Značilnosti ledenodobnega Homo sapiensa sapiens so visoko obokana lobanja s strmim čelom brez izrazitih nadočesnih lokov, zaobljeno zatilje, dolga in ozka lobanja, ortognaten obraz, zmanjšane čeljusti, izrazit obradek, izrazita podočnična vdrtina, dvignjene nosne koščice. Morfološko se ledenodobni moderni človek od sodobnega človeka razlikuje samo po debelejših lobanjskih kosteh in robustnejšem okostju. Homo sapiens sapiens se je razširil po vsem svetu. V Avstraliji se je naselil že pred 60.000 leti, ko je bila morska gladina do 150 m nižja od današnje. Najpomembnejši zgodnji nahajališči sta Malakunanja (s. Avstralija, 60.000 let) in jezero Mungo (Novi j. Wales, 45.000–26.000 let). Nahajališči v Oceaniji sta še jama Niah na Borneu (39.000 let) in Huon (polotok na Novi Gvineji). Najpomembnejša nahajališča na Kitajskem so Zhoukoudian – zgornja jama, 18.500 let – in nekoliko starejši Liujiang in Ziyang. V Ameriki se je naselil med 40.000 in 20.000 leti. Najstarejše znano arheološko nahajališče je Meadowcraft v Pensilvaniji (19.000 let). Večina nahajališč je starih od 12.000 do 9000 let. Jasna razmejitev med Homo sapiensom in zgodnejšimi oblikami človeka ter arhaičnim Homo sapiensom in modernim človekom ni mogoča. Najdbe kosti so običajno nepopolne, velikokrat tudi nezanesljivo datirane, prehodi med posameznimi oblikami pa postopni. Večina strokovnjakov uvršča neandertalca in modernega človeka ter prednike obeh v vrsto Homo sapiens.
Dostopnost