antično posodje, antične lončene posode razl. velikosti in številnih oblik, ki dokazujejo visoko kakovost lončarske umetnosti predvsem Grkov in Etruščanov. Kretsko-mikenska umetnost je poznala lončarsko kolo in barvo, odporno proti vodi, kislinam in ognju, pri žganju je postala globoko črna in bleščeča. 10.–8. st. pr. n. š. se je kretsko-mikenska tehnika nadaljevala v geometričnem slogu na oblikah posod, ki so jih uporabljali Grki: amfora (za vino in olje), hidrija (za vodo), kantaros, krater, lekitos idr.; v 7. st. so se geometrijskemu okrasu pridružili rastlinski okras, živali in fantastična bitja. Mitološki prizori in prizori iz vsakdanjega življenja v črnofiguralnem slogu (6. st.) so bili prikazani v obliki silhuet z vpraskano risbo na rdečkasti glineni osnovi; slike so včasih signirane (Eksekias). Ok. 530 se začne rdečefiguralni slog: podoba je izločena iz črno prebarvane površine in ima barvo gline z vrisanimi črnimi črtami. V 5. st. pr. n. š. še slikarije na beli podlagi; rdečefiguralno slikarstvo kaže v svojih dobrih primerkih visoko kakovost grške risarske umetnosti in daje vpogled v zgubljeno grško slikarstvo. Po 5. st. se poleg ornamentalnih uveljavijo tudi barvne upodobitve, ki se z močno grafično stiliziranim slogom oddaljujejo od klasičnega sloga.
Dostopnost