tuba [latinsko], 1. glasba:1) antično rimsko (vojaško) glasbilo z ravno cevjo. 2) skupno ime za trobila iz družine krilnih rogov, nastala v 19. st.: kotlast ustnik, ventili in večkrat zavita cev; v orkestru jo uporabljajo kot bas v skupini pozavn in je lahko uglašena v razl. legah. Glavna oblika je basovska tuba v F in Es (1A–as1). Posebna oblika mdr. Wagnerjeva tuba; v pihalnih godbah uporabljajo helikon in suzafon (J. Ph. Sousa). 3) orgelski register.
Dostopnost