Selevkidi, sirska dinastija makedonskega rodu, 312–64 pr. n. š.; začetnik Selevk I. Nikator. Že pod njegovo oblastjo je selevkidska država dosegla svoj največji obseg (281 pr. n. š.); segala je od Male Azije do bližine Inda (3,5 mln. km2, ok. 30 mln. preb.); glavno mesto najprej Selevkeja ob Tigrisu, nato Antiohija ob Orontu (ustanovljena 300). Selevkidska država je bila fevdalna. Imela je številna območna gospostva s samostojno upravo. Državo so vodili malo številen sloj makedonsko-grškega prebivalstva, vojska in uprava. Ker je bila meja na srednjeazijskem stepskem pasu (na S) šibka, so že sredi 3. st. izgubili v. del; v notranji politiki samovoljnost državnih namestnikov, posebej v Mali Aziji. Kljub obnovi (pod Antiohom III. Velikim) se je razpad v vojni proti Rimu nadaljeval, in sicer z izgubo Male Azije (v korist Atalidov iz Pergamona) in v nenehnih obrambnih vojnah proti Partom. Dokončen propad so poleg vojn s Ptolemajci spodbudili notranja osvobodilna gibanja (Makabejci) in v 2./1. st. pr. n. š. spori za prestol, ki so jih podpihovale zunanje sile, npr. Rim in Atalidi. Konec 2. st. pr. n. š. je bila država omejena na Kilikijo in Sirijo, pod Tigranom (83–69) armenska provinca, pod Pompejem (64 pr. n. š.) pa rimska.
Dostopnost