Adorno [adórno], Theodor W., pravo ime Theodor Wiesengrund, nemški filozof, sociolog, skladatelj in glasbeni teoretik, *11.9.1903 Frankfurt na Majni, †6.8.1969 Visp (Valais); študiral kompozicijo pri A. Bergu, zaradi nacizma emigriral v ZDA in se vrnil v Nemčijo po drugi svetovni vojni. Z M. Horkheimerjem je zasnoval kritično teorijo frankfurtske šole. Za Adornovo mišljenje so značilni zavzemanje za subjektivnost in izkušnjo dialektike razsvetljenstva ter kritično imenovanje »neidentičnega« (negativna dialektika). Napredovanje uma, ki je človeka osvobodilo ujetosti v mit in naravne sile, mu odvzelo strah in ga hotelo spremeniti v mogočni subjekt trgovanja zgodovine, je slepi mit, kar razvija še večji uničevalni potencial kot prej naravne sile. To je določilo njegovo kritiko znanosti v spoprijemanju s kritičnim racionalizmom K. Popperja (spor o pozitivizmu), njegovo estetiko – kritiko pomasovljenja s kulturno industrijo – in radikalno zavrnitev ideje filozofskega sistema.
Dela: Dialektika razsvetljenjstva (Dialektik der Aufklärung, soavtor M. Horkheimer, 1947; sl. 2002), Avtoritarna osebnost (The Authoritarian Personality, več avtorjev, 1950), Žargon pravšnjosti (Jargon der Eigentlichkeit, 1964; sl. 1972), Negativna dialektika (Negative Dialektik, 1966), Uvod v sociologijo glasbe (Einleitung in die Musiksoziologie, 1968; sl. 1986), Spor o pozitivizmu v nemški sociologiji (Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie, 1969), Estetska teorija (Ästhetische Theorie, 1970). – V slovenščini še Beležke o literaturi (1999).
Dostopnost