kazen,
1. pravo: zlo, zagroženo storilcu zaradi storjene prekršitve prava. V ožjem pomenu je kazen kazenska sankcija, ki jo kazenski zakon predpisuje za kaznivo dejanje. – Vrste kazni: glavne kazni: zapor, denarna kazen; stranske kazni: denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca. V kazenskem zakonu so kazni predpisane v razponih z določenimi minimumi in maksimumi, v mejah katerih sodišče odmeri kazen posameznemu storilcu glede na težo storjenega kaznivega dejanja in njegovo krivdo, upoštevajoč pri tem ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

Sorodna gesla: alternativne kazni | denarna kazen | izgon | izvršitev kazni | kazenska sankcija | norma | odložitev kazni | odmera kazni | olajševalne okoliščine | prepoved vožnje motornega vozila | represija | smrtna kazen | stranska kazen | tiralica | zapor
2. pedagogika: povzročitev neprijetnega doživetja z vzgojnim namenom; oblike: kazen z nalogo, popravo škode, odtegnitvijo (prostosti, ljubezni), telesna kazen; smotri kazni so kes, poboljšanje (uvid), preprečevanje; telesna kazen je v vseh šolah RS prepovedana. V tradicionalni vzgoji je kazen (predvsem odtegnitev ljubezni in telesna kazen) eno najpogostejših vzgojnih sredstev; sodobna pedagogika poudarja neugoden vpliv kazni na otroka (zbudi bojazen, občutke krivde, potrebo po kazni); primernejša je »naravna kazen« (prenašanje posledic napačnega ravnanja), posebej pa pozitivna vzgojna sredstva.

Sorodna gesla: karcer | krivda | vzgojna kazen | vzgojna sredstva


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek