Ognjena zemlja (Tierra del Fuego [tjêra ∼ fuégo]), otočje v skrajnem j. delu Južne Amerike, med Atlantskim oceanom na V in Tihim oceanom na Z, od celine ga loči Magellanov preliv; sestavljeno je iz glavnega otoka in številnih manjših otokov, skupaj 73.746 km2, 50.000 stalnih prebivalcev. Zahodni del otočja pripada Čilu (52.483 km2, več kot 10.000 preb., del okrožja Magallanes y Antártica Chilena), v. del Argentini (21.263 km2, 101.000 preb., od tega več kot polovica v dveh največjih naseljih; samostojna provinca Tierra del Fuego). Sv. del je nadaljevanje patagonske stepske ravnine, na JZ in J se dviga ponekod močno poledenela gorska veriga Kordiljere Ognjene zemlje (Monte Italia 2350 m, Monte Sarmiento 2300 m). Stepska ravnina je sušna, z. stran zelo namočena, snežna meja je ponekod pod 700 m nad morjem, številni ledeniki segajo do morja. V j. delu zimzeleni bukovi gozdovi, nad njimi resave in mahovno rastje. Prvotni prebivalci (Indijanci Ognjene zemlje) so tako rekoč izumrli. Zaradi odmaknjenosti in negostoljubnega podnebja so se Evropejci na Ognjeno zemljo naselili zelo pozno (najprej misijonarji). Glavna gospodarska panoga je ovčereja; velike ovčje farme s po več kot 150.000 glavami, skupaj več kot 3 mln. ovac; izvoz volne in mesa. Pomembna so tudi nahajališča nafte, posebej v čilskem delu. Največji kraj je Ushuaia, do 1958 najjužnejše naselje na svetu; od 1958 je to (razen na Antarktiki) Puerto Williams na južneje ležečem otoku Isla Navarino, ki je nastal iz čilskega pomorskega oporišča.
Zgodovina: Ognjeno zemljo je 1520 odkril Magellan; od 1881 si jo delita Čile in Argentina. Spor zaradi nekaterih otokov v v. delu Canala Beagle so 1976 rešili po mirni poti.
Dostopnost