Mednarodni denarni sklad (angleško International Monetary Fund, kratica IMF), slovenska kratica MDS, sklad, ustanovljen 1945 v skladu z dogovori na konferenci v Bretton Woodsu (1944); sedež v Washingtonu; 183 članic (2004; ob začetku delovanja 1946 imel 40 članic). Slovenija je članica MDS od 1993. MDS je bil ustanovljen za spodbujanje uravnotežene rasti mednarodne trgovine, za doseganje tega pa se zavzema predvsem za zmanjševanje monetarne diferenciacije med državami, ohranjanje mednarodne plačilne sposobnosti, za prost promet blaga, storitev in kapitala ter za gospodarsko stabilnost tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Temeljne naloge MDS so predvsem 1. reguliranje menjalnih tečajev: v okviru splošno sprejetih pravil delovanja, med katere sodi tudi stabilizacijsko naravnana gospodarska politika, so članice pri izbiri sistema menjalnih tečajev proste; dovoljeni so tako drseči kot trdni (vendar ne vezani na zlato!) menjalni tečaji kot tudi skupno drsenje (primer evropskega monetarnega sistema); s tem se je MDS tudi de iure odpovedal prejšnjemu mehanizmu stabilnih paritetnih vrednosti posameznih valut glede na zlato, ki po 1973 ni več deloval zaradi velikih primanjkljajev ZDA v plačilni bilanci, razl. stopenj inflacije v posameznih članicah in zaradi trajnih motenj v svetovni trgovini (prva naftna kriza); 2. posebne pravice črpanja (special drawing rights, SDR), posebna oblika mednarodnih denarnih rezerv, ustvarjena 1969 za dopolnitev rezerv; postopoma naj bi prevzele vse več funkcij zlata. SDR naj bi bile tako v okviru MDS kot zunaj njega mednarodna obračunska enota in v nekaterih članicah tudi kot podlaga za določanje paritetne vrednosti njihove valute. Poleg tega naj bi bila plačila med MDS in članicami, ki so jih do tedaj opravljali v zlatu, od takrat večinoma v SDR. Končni cilj, torej da bi SDR nadomestile zlato, ameriški dolar in druge rezervne valute kot glavna oblika mednarodnih denarnih rezerv, pa bo uresničljiv šele v zelo oddaljeni prihodnosti, saj zdaj SDR še vedno predstavljajo dokaj majhen obseg skupnih svetovnih denarnih rezerv (ok. 4 %); 3. odobravanje posojil v primeru neravnotežij v plačilni bilanci, vir sredstev: prispevki članic; prispevki se določijo glede na ekonomsko moč posamezne države (glede na bruto domači proizvod, stanje tekočega dela plačilne bilance in obseg deviznih rezerv članice), višina prispevka posameznih držav se preverja in po potrebi prilagodi vsakih pet let, vsaka štiri leta pa se navadno povečajo prispevki vseh članic; prispevki so razdeljeni v štiri dele, od teh je četrtina prispevka (ena tranša) vplačana v SDR in rezervnih valutah (rezervna tranša), druge tri tranše pa so vplačane v domači valuti. Vsota prispevkov držav članic je bila 1994 145 mlr. SDR, v tem je bil delež slovenskega 0,103 % (150 mln. SDR) ali nekaj manj kot delež slovenskega izvoza v svetovni trgovini (0,17 %). Delež ZDA znaša 17,84 %, Japonske in Nemčije 5,55 %, Francije in Velike Britanije pa 5 %. Druga sredstva pridobiva MDS z najemom posojil pri državah s presežki v plačilni bilanci in z velikim obsegom deviznih rezerv (deseterica).
Odobravanje posojil MDS je oblikoval stroga pravila za odobravanje posojil, npr. v primeru težav članic v plačilni bilanci; pri tem lahko država rezervno tranšo črpa praviloma brez kakšnih posebnih pogojev MDS, za črpanje prve posojilne in višjih posojilnih tranš pa so omejitve vedno strožje. Praviloma mora članica dobiti soglasje MDS (aranžma stand by), tako pridobi pravico do nakupa tujih prosto razpoložljivih valut za domačo valuto; država ta sredstva nato vrne in sicer tako, da domačo valuto spet odkupi od tujih centralnih bank; to mora narediti najpozneje v petih letih po črpanju sredstev. MDS na ta način kreditira članico v obsegu, kolikor več ima njene valute nad 75 % njene kvote, za to posojilo mora članica plačevati obresti. Prvotno se je lahko posamezna članica pri MDS zadolžila za največ 25 % svojega prispevka na leto ali največ 125 % prispevka skupaj. Zaradi povečanih potreb po uravnavanju mednarodne plačilne sposobnosti in financiranju primanjkljajev v plačilni bilanci pa je MDS v 60. in 70. letih uvedel še dodatne trajne (sredstva za financiranje kompenzacijskih poslov, sredstva za financiranje zalog primarnih proizvodov in razširjena sredstva) in začasne (naftna sredstva, dopolnilna sredstva, politika povečanih možnosti zadolževanja) vire financiranja. Tako se lahko po politiki povečanih možnosti zadolževanja posamezna članica zadolži za največ 115 % prispevka na leto oz. za največ za 345 % v primeru triletnega aranžmaja; zgornji limit zadolžitve članice pri MDS znaša 450 % prispevka.
Organizacija 1. Svet guvernerjev je najvišji organ MDS; v njem so zastopniki vseh članic (običajno guvernerji centralnih bank ali finančni ministri); 2. odbor izvršnih direktorjev, sestavlja ga 24 izvršnih direktorjev, pet je imenovanih (ZDA, Nemčija, Japonska, Francija in Velika Britanija), drugih 19 pa je izvoljenih; vse države, razen omenjenih petih, so razdeljene v 16 konstituenc (Slovenija je vključena v konstituenco, ki ji predseduje Belgija in je z nekaj več kot 5 % skupnega prispevka največja med vsemi konstituencami); 3. direktor in namestnik; mandat pet let; 4. glasovanje: odločanje v MDS poteka glede na število glasov, vsaka država članica dobi ne glede na velikost 250 glasov in dodatno po en glas za vsakih 100.000 SDR njenega prispevka (Slovenija ima 1750 glasov); 5. razdelitev dela: uvedba SDR 1969 je razdelila MDS v dva ločena oddelka, v oddelek SDR in splošni oddelek, pristojen za vse druge zadeve; članice v oddelku SDR so vključene tudi v splošnega; čeprav to pravilo v nasprotni smeri ne velja, pa je nečlanstvo države v oddelku SDR izjema.
Dostopnost