študija tveganja, raziskave o varnosti jedrskih naprav (predvsem jedrskih elektrarn), o nevarnostih in posledicah, ki bi jih imele morebitne nezgode in nesreče. Posebno znani sta Rasmussenovo poročilo iz 1975 (ZDA) in študija tveganja, ki jo je 1979 (faza A) opravila nemška uprava za reaktorsko varnost. Študija tveganja iz 1989 (faza B) obravnava predvsem interne ukrepe za zmanjšanje tveganja v primeru okvar in pravi, da je faza A preveč pesimistična – nesreča, pri kateri se zaradi prekinitve hlajenja stali reaktorska sredica in sprostijo radioaktivni cepitveni produkti; statistično se zgodi le na 10.000 let obratovanja reaktorja. Z nekaterimi ukrepi v reaktorju je mogoče takšno verjetnost znižati na en primer v 40.000 letih.
Dostopnost