domača čebela (Apis mellifica), najbolj znana vrsta čebel; verjetno izvira iz j. Azije; razširjena je po vsem svetu (iz Evrope je prišla tudi v Ameriko). Človeku daje med in vosek in oprašuje kulturne rastline. Gojijo jo v panjih. Divje čebele si delajo gnezda v drevesnih duplih in skalnih votlinah. Kolonijo čebel sestavlja 20.000–70.000 spolno zakrnelih delavk, kraljica (matica), poleti tudi 200–2000 samcev (trotov). Matica izleže več kot 1000 jajčec na dan. Iz njih se po treh dneh izležejo črvaste ličinke; po petih do šestih dneh se te zabubijo. Bube se razvijejo v odraslo žival po 12 dneh. Iz oplojenih jajčec se razvijejo diploidne samice (diploiden). Če dobivajo posebno hrano (matični mleček), se iz jajčeca razvije matica. Iz neoplojenih jajčec se razvijejo haploidni samci (haploiden). Razvoj trotov se konča v 23 dneh v posebnih večjih celicah, razvoj matice pa v 15 dneh v orjaških celicah – matičnjakih. Ko se izleže mlada matica, stara zapusti panj z večjim številom delavk (rojenje) in zasnuje novo kolonijo. Preostale matice delavke pomorijo. Mlada matica odleti iz panja na svatbeni let; pri tem jo visoko v zraku oplodi en ali več trotov. V njenem telesu je posebni semenski mešiček; vanj spravi trotove semenčice, z njimi pozneje oplodi jajčeca. Po oploditvi delavke preženejo trote iz panja ali pa jih pomorijo. Ko se delavka izleže iz bube, začne opravljati svoje dolžnosti v panju in negovati prihodnji zarod. Delavka prvič zapusti panj šele po kakšnem tednu ali več. Začne s krajšimi poleti okrog panja, da si zapomni bližnjo okolico z značilnimi točkami, da bi pozneje našla pot domov. Med tem časom v panju izloča vosek, potreben za graditev novega satovja. Šele po treh tednih začne delati kot nabiralka cvetnega prahu in medičine. Med nastane iz zgoščene medičine v želodcu delavke. Cvetni prah nabira na koških; to so posebno oblikovani deli zadnjih nog. Ko delavka začne obiskovati določeno vrsto cvetov, jo obiskuje toliko časa, dokler lahko najde pri njej medičino in cvetni prah. Sploh se ne zmeni za bogatejše zaloge hrane pri drugih rastlinah. To je zelo pomembno za opraševanje teh rastlin. Nabira tudi propolis (čebelja zadelavina) in vodo. Želo pri čebelah je koničasta leglica; povezana je s strupnim mešičkom. Strupna žleza tega mešička izloča mravljinčjo kislino. Troti nimajo žela. Čebele se sporazumevajo s plesom v panju (čebelji ples); ravnajo se po legi sonca – sonce uporabljajo kot kompas – in po svoji notranji uri. Zmožne so tudi zaznavati svetlobo, ki prihaja z modrega neba. Najbolj znani raziskovalec čebeljega vedenja je bil K. von Frisch. Bolezni čebel so pršičavost čebel, gniloba (bakterijska infekcijska bolezen) in varooza.
Dostopnost