delovno varstvo, z zakonom določeno varstvo zaposlenih pred prevelikimi telesnimi, materialnimi in duhovnimi napori. Začetek delovnega varstva zakonodaja o varstvu otrok (Velika Britanija 1802, Francija 1810–13 in 1841, Nemčija 1839 in 1853) in varstvo dela žensk (Anglija 1842–47, druge države so temu počasneje sledile); v začetku 20. st. se je delovno varstvo razširilo na vse zaposlene, po prvi in drugi svetovni vojni pa je bilo še dodatno izpopolnjeno. Zakonsko podlago delovnega varstva oblikujejo določila delovnega in socialnega prava. Zakonodajno delovno varstvo urejajo predvsem zakon o delovnih razmerjih in posamezne kolektivne pogodbe; pri tem so upoštevani mednarodno uveljavljeni standardi. Drugo področje delovnega varstva je urejeno v zakonu o varstvu pri delu; zajema razl. ukrepe za varovanje človekovega zdravja in življenja v delovnem okolju. Za zagotavljanje delovnega varstva v podjetju so odgovorni predvsem delodajalec, zaščitni organ, ki ga je pooblastil, obratni zdravnik in svet zaposlenih. Med zunanjimi ustanovami ima pomembno vlogo Inšpektorat RS za delo; deluje v okviru ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.