prebava (digestija), vsa fizikalna in kemična dogajanja v prebavilih, ki zaužito hrano razgradijo v preproste kemične gradnike in jo tako pripravijo za resorpcijo skozi črevesno steno. Prebava se začne v ustni votlini z razkosanjem oz. razdrobitvijo trdne hrane, premešanjem s slino (slinjenje) in spremembo škroba v maltozo z encimom amilazo. Izločanje soka želodčnih žlez se začne ob začetku hranjenja (pribl. 1,5 l v 24 urah). Želodčna kislina z denaturacijo pripravi beljakovine (jajca, meso idr.) na prebavo s pepsinom in katepsinom, uniči s hrano zaužite bakterije in ob stiku s sluznico dvanajstnika sproži izločanje trebušne slinavke. V želodcu se prebava samo začne; hrana se spremeni v redko kašo (himus), ki se v valovih prazni v tanko črevo. Tam poteka glavni del prebave s prebavnimi sokovi trebušne slinavke (0,5–0,8 l v 24 urah), žolčnika in žlez v steni tankega črevesa (nekaj litrov v 24 urah). Ogljikovi hidrati se razgradijo v preproste sladkorje (glukoza), beljakovine v aminokisline (s tripsinom idr.), maščobe (po emulgiranju z žolčnimi kislinami) v glicerol in maščobne kisline (z lipazami). Hrano v želodcu in črevesu premeša s prebavnimi sokovi lokalno mišično krčenje, naprej pa jo potiska peristaltika. Štiri do pet ur po obroku začne tanko črevo svojo vsebino po resorpciji skoraj vseh uporabnih hranil v valovih potiskati v debelo črevo, ki vsrka preostanek hranil, predvsem pa vodo (zgostitev). Bakterijska črevesna flora presnovi neuporabljene ogljikove hidrate, beljakovine razpadejo z gnitjem, maščobe se izločijo nespremenjene. Sporno je, ali se del razgradnih produktov v debelem črevesu še resorbira in tako porabi; gotovo pa je, da bakterije izdelujejo vitamin K, ki ga človeško telo uporabi.
Kratek pregled: prebava Za uravnoteženo prehrano človeka je potrebna določena količina ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, da razgradnja teh hranil sprosti dovolj kemične energije za vsa presnovna dogajanja. Poleg teh energijskih nosilcev mora hrana vsebovati določeno količino vitaminov in mineralov; eni in drugi so nujna sestavina prehrane. Če jih primanjkuje ali jih sploh ni, se pojavijo bolezni pomanjkanja. Tudi voda, topilo za presnovne kemične reakcije, sodi med nujne sestavine prehrane. Optimalna sestava in količina hrane je odvisna od starosti, fiziološkega stanja organizma in od delovnih obremenitev. Priporočeni dnevni energijski vnos v kilojoulih (kJ) je za otroke 9–12 let 9000, 12–15 let 10.000–12.500, za ženske 8000–10.000 in za moške 9000–12.000. Energijske potrebe pokrije kemična pretvorba ogljikovih hidratov (63 %), beljakovin (12 %) in maščob (25 %). Hrano v ustih prežvečimo in navlažimo s slino. Po požiralniku pride v želodec. Želodčni vratar, močna krožna mišica, nadzoruje prehod z želodčnimi sokovi razkrojene kaše v dvanajstnik. Tam se hrana premeša s sokovi trebušne slinavke. Tudi žolč po žolčevodu priteka v začetni del tankega črevesa. Jetra, največja telesna žleza, so pomemben razstrupljevalni organ; poleg tega shranjujejo energijo in izdelujejo veliko različnih snovi. Med drugim tvorijo tudi žolč, ki je potreben za presnovo maščob. V žolčnik ga odteče toliko, kolikor se ga ne porabi, tam se zgosti in shrani. Navzgornji, prečni in navzdolnji del debelega črevesa obdaja zvijugani ovoj tankega črevesa. Slepo črevo s slepičem se odpira v navzgornje debelo črevo in nima nobene prebavne vloge. V debelem črevesu bakterije razkrojijo tiste sestavine prehrane, ki jih prebavni sokovi niso mogli razgraditi. Neuporabni ostanki se zaradi absorpcije vode zgostijo, nakopičijo v danki in izločijo kot blato. Zaužita hrana se v želodcu in tankem črevesu razgradi v nizkomolekularne snovi, ki se absorbirajo skozi črevesno steno. Najintenzivnejša je absorpcija v tankem črevesu, kjer je zato potrebna čim večja absorpcijska površina. To najprej omogočajo črevesne vijuge, ki podaljšajo tanko črevo; v celoti je dolgo približno 5 m. Dodatno povečanje površine zagotavlja večkratna razčlenjenost sluznične površine: izbočene krožne gube, resice ali vili in mikrovili na celični membrani. Skupno se površina tako poveča na pribl. 200 m2. Zgradba stene je v vseh odsekih prebavil enaka. Na notranji strani je najprej prevlečena s sluznično plastjo: to je kemično dejavna plast, kjer potekata izločanje encimov in absorpcija hranil. Sledi oskrbovalna plast, ki črevesno steno oskrbuje z žilami in živci. Naslednja je mišična plast, ki je gibalno dejavna. Sestavlja jo gladko mišičje, razdeljeno v notranjo krožno in zunanjo vzdolžno mišično plast. Krožna plast s krčenjem oži črevesno svetlino, vzdolžna pa s skrajševanjem ali daljšanjem spreminja dolžino posameznih odsekov. Tako je gibanje usklajeno, se redno ponavlja in povzroča mešanje ter pomikanje črevesne vsebine s t. i. peristaltičnimi valovi. Ti valovi so opazni ob primerjavi s kontrastnim sredstvom napolnjenega in izpraznjenega želodca. Zaužito hrano kemično spremenijo izločki črevesne stene in prebavnih žlez, imenovani encimi. Najpomembnejši prebavni encimi so amilaza, maltaza, tripsin, pepsin in emulzin. Pri razgradnji sodeluje tudi več hormonov in določene soli. Črevesni vsebini se poleg tega primeša izdatna količina mazivne tekočine in vode. Avtor Milan Klima
Dostopnost