daljinska oskrba s plinom, sistem za prenos plinastih goriv do porabnikov; sestavljajo ga mreža cevi ter zaporni in varnostni elementi. Prvotno so industrijska in komunalna podjetja pridobivala koksarniški plin (plinski generator), danes pa ga nadomeščajo zemeljski plin, plin iz črnega premoga (dobljen z uplinjanjem premoga) in naftni plin. Plin vodijo po ceveh do porabnikov. Za pokrivanje potreb v konicah je v plinovodno omrežje vključenih več plinskih rezervoarjev (za potrebe v dnevnih konicah) in podzemskih zbiralnikov (za potrebe v sezonskih konicah). Daljinska oskrba plina postaja po odkritju izdatnih nahajališč zemeljskega plina (na obalnem območju Severnega morja, posebej Nizozemska, Norveška) v Evropi vse bolj pomembna. Za prečrpavanje in razpošiljanje alžirskega zemeljskega plina so zgradili več pristanišč za utekočinjen zemeljski plin, npr. pri Wilhelmshavnu in Eemshavnu v Nemčiji, pri Trstu (Tržič) in Marseillu (Fos-sur-Mer). Zemeljski plin iz Rusije priteka po več plinovodih iz s. Sibirije in območja j. od Aralskega jezera. V kraju Baumgarten v sv. Avstriji je osrednji razdelilni obrat, ki napaja celotno evropsko omrežje. Po novem plinovodu, ki teče od sibirskega polotoka Jamala do z. Evrope, naj bi v Evropo priteklo ok. 40 mlr. m3 zemeljskega plina na leto. Za upravljanje in povezovanje posameznih delov evropskega omrežja skrbi Evropsko združenje za zemeljski plin.
Dostopnost