ruska umetnost, umetnost Rusov in z njimi tesno povezanih slovanskih ljudstev. O predkrščanski slovanski umetnosti je le malo podatkov, večinoma lesena pričevanja so namreč propadla; šele s pokristjanjevanjem (988) je nastala tudi t. i. staroruska umetnost. Predvsem v prvih stavbnih spomenikih (prva polovica 11. st.) je prevladoval bizantinski vpliv. Bizantinski stavbeniki so postavili stolnici sv. Sofije v Kijevu in Novgorodu v obliki križnokupolnih cerkva. Postopoma se je uveljavil poenostavljen gradbeni slog. Nanj so vplivale tudi romanske in armenske značilnosti (cerkvi sv. Demetrija in Marijinega vnebovzetja v Vladimirju idr.). Pri graditvi zunanjega obzidja moskovskega Kremlja so konec 16. st. sodelovali italijanski stavbeniki; A. Fioravante je postavil cerkev Marijine smrti (Uspenskij sobor) v Kremlju (1475–79). Čebulaste strehe so se pojavile v 15. st. Vedno večja pozornost je bila namenjena zunanji podobi cerkva, nastajale so značilne stolpaste in šotoraste cerkve s številnimi stolpi (cerkev Marijinega vnebovzetja v kraju Kolomenskoe, 1532); v njih tudi predelane gotske prvine (križni obok). V cerkveni notranjščini je oltarni prostor od prostora za vernike ločeval ikonostas. Najbolj znan primer združitve razl. gradbenih prvin je pokrovska cerkev ali cerkev Vasilija Blaženega v Moskvi (1555–60) – njena zasnova z več kupolami se skorajda v celoti razblinja v stolpih. Šele v 16. st. je po zaslugi prevzemanja islamskih idr. vplivov postal prepoznaven nacionalni slog – spojil je bogastvo in slikovitost oblik. Kiparstvo je bilo v srednjeveški Rusiji omejeno na reliefe (stavbna plastika v mestu Suzdal', 12./13. st., sarkofag Jaroslava Modrega v Kijevu, 10. st.). Na vplivnem območju Novgoroda je bilo z. vplive opaziti v leseni plastiki. Tudi slikarstvo je bilo sprva povsem pod bizantinskimi vplivi (mozaiki, 1017–37, freske, 1073–78, Sofijina cerkev v Kijevu), v Novgorodu tudi pod romanskimi vplivi. 14. st. je bilo obdobje razcveta moskovskega slikarstva (A. Rubljov). V 17. st. začetek zatona vedno bolj toge staroruske umetnosti. Za novorusko umetnost (začela se je z graditvijo 1703 ustanovljenega Sankt Peterburga) je bil odločilen zahodnoevropski, predvsem holandski vpliv. Temu je od sredine 18. st. sledil vpliv rokokoja. Predstavniki so bili še vedno tuji arhitekti, osrednji pa je bil B. F. Rastrelli (Petrov dvorec, ok. 1750). Domači arhitekti so klasicizmu smeri, ki je svoj vpliv ohranila vse do zdaj, dali narodni značaj (A. Kaskov, senat v Moskvi, 1776–1789; V. P. Stasov, Tavridska palača v Sankt Peterburgu, 1783–88; A. D. Saharov, admiraliteta v Sankt Peterburgu, 1806–20). Od druge tretjine 19. st. je bila ruska arhitektura pod močnimi vplivi sprememb v z. Evropi. Šele Sovjetska zveza se je po začetni usmeritvi k moderni arhitekturi vrnila k reprezentančnim stavbnim oblikam preteklosti. – V kiparstvu so po reformah Petra Velikega prevladovali predvsem tujci (É.-M. Falconet, spomenik Petra Velikega v Sankt Peterburgu), domači umetniki so začeli postajati pomembnejši šele v drugi polovici 18. st. (M. I. Kozlovski). V slikarstvu je bil od Petra Velikega naprej v ospredju portret (D. Levicki). V 19. st. so ruski realisti začeli pozornost posvečati prizorom iz ljudskega življenja in šegam. Sprva bidermajersko naivnim delom se je pridružil tudi socialno angažirani realizem umetniške skupine peredvižniki. I. J. Repin je zagovarjal naturalistično historično slikarstvo. V 20. st. je ruskim umetnikom (A. Arhipenko, N. Gabo, A. Pevsner idr.) pripadel pomemben delež pri utemeljevanju sodobne umetnosti; tudi po revoluciji 1917 so se znašle na plodnih tleh smeri, kot sta bili ekspresionizem in konstruktivizem, vendar jih je kmalu zamenjal socialistični realizem, saj ga je KP Sovjetske zveze določila kot program upodabljajoče umetnosti, zato so glavni predstavniki ruskega slikarstva 20. st., mdr. K. S. Malevič, V. V. Kandinski in M. Chagall, največje uspehe dosegli v z. Evropi in Ameriki. Rahljanje uradne umetniške doktrine je v 50. letih povečalo razpon izraznih načinov. Znana sta postala mdr. še posebej kiparja E. J. Neizvestni in V. Sidur (1924–86). V 70. in 80. letih 20. st. močni gibanji umetnikov soc art iz Moskve in podobna skupina Nova akademija iz Sankt Peterburga. Vplivna tudi skupina umetnikov, ki se ukvarjajo z akcijami in body artom (A. Brener, O. Kulik).
Dostopnost