Majcen, Stanko, slovenski pripovednik, dramatik in pesnik, *29.10.1888 Maribor, †16.2.1970 prav tam; doktoriral pravo na Dunaju, med vojnama podban Dravske banovine, med okupacijo pomočnik in namestnik predsednika Ljubljanske pokrajine, pozneje živel odmaknjeno in objavljal v Buenos Airesu. Kot gimnazijec pisal domačijsko prozo, poezijo in dramatiko s folklornimi motivi, na Dunaju socialne in erotične pripovedi o velemestnem življenju ter ekspresionistično poezijo. Vojna, etična zgroženost, socialna in moralna beda so teme religiozno-eksistencialne črtice Čudež (1915), naturalistične drame Kasija (1919), simbolistične drame Dediči nebeškega kraljestva (1920), ekspresionistične enodejanke Apokalipsa (1923). Realizmu nove stvarnosti se je približal v pesniškem ciklu Zemlja (1923–25), družbeno in moralno kritiko vsebujejo enodejanke v knjigi Za novi rod (1922). Dvajset let pozneje pisal religiozne legende in povesti z vojnimi motivi (Bogar Meho, 1944, Povestice, 1962), mistične drame (Bogar Meho in Marija, 1971), pesmi (Dežela, 1963), politično dramo (Revolucija, 1988), komedije in otroško poezijo.
Dostopnost