skeniranje (angleško scanning), postopek zajemanja podatkov z eno-, dvo- ali tridimenzionalnih predmetov in pretvarjanje teh v ustrezne signale. Za otipavanje dvodimenzionalne slike navadno uporabljajo ozek žarek (krmiljen) laserske ali rentgenske svetlobe ali curek elektronov, ki pada na posamezne točke na sliki; pri tem merijo jakost odbitega ali prepuščenega curka. Nekateri skenerji vsebujejo gibljiv optični sistem. Ta na mirujoč fotoelement projicira niz točk s slike. Skenerji CCD vsebujejo pravokotno ploščico z elementi, občutljivimi za svetlobo; nanje projicirajo sliko, elektronika pa zaporedoma bere podatke o osvetljenosti posamezne točke. Velikost slikovnega elementa (piksel) oz. ločljivost skenerja se zmanjšuje s širino curka in hitrostjo njegovega gibanja. Pri skenerjih CCD je odvisna od števila za svetlobo občutljivih točk v mreži. Otipavanje točk poteka po vrsticah. Ko curek pripotuje do konca ene vrstice, preskoči na začetek naslednje. Pri tem nastane zaporeden električni signal. Tega neposredno prenašajo po kablu ali radijski zvezi ali pa predelajo v digitalno obliko in zapišejo v spomin računalnika. Pri televizijskem prenosu (televizija) skeniranje poteka v kameri. Iz nje pride električni signal, nato pa se v sprejemniku ponovno sestavi v sliko, navadno na zaslonu elektronske slikovne cevi. Podoben je tudi postopek pri vrstičnem elektronskem mikroskopu ali prenosu slik z vesoljskih sond in satelitov za preučevanje Zemlje. Pri sodobnih medicinskih in tehničnih diagnostičnih postopkih s krmiljenim snopom ultrazvočnih valov skenirajo tkiva v notranjosti telesa. Skeniranje je pogosto uporabljeno pri elektronsko krmiljenem reproduciranju slikovnih predlog in izdelavi fotostavka. Novo področje uporabe skeniranja se odpira pri avtomatski obdelavi podatkov ter zajemanju in prepoznavanju besedil. Natisnjena in s strojem napisana besedila, ki jih zajamejo s skenerjem, lahko posebni programi v večini primerov prevedejo iz slikovne kode v znakovno. Pri zajemanju rokopisov so zaradi velike raznovrstnosti pisav in neenakomerne oblike črk za zdaj še velike težave. V kartografiji uporabljajo skeniranje pri snemanju zemeljske površine s satelitov; navadno uporabijo za zaznavanje razl. območij v vidnem in nevidnem delu svetlobnega spektra (multispektralni skeniranji) več bralnih glav. Najmanjša površina, ki jo na Zemlji otipajo sateliti Landsat, znaša 80 m × 80 m, sateliti SPOT pa površino 10 m × 10 m. Pri skeniranju slik za potrebe tiska sliko pritrdijo na valj, ta pa se počasi in korakoma vrti. Prečno na valj se giblje optična bralna glava; ta za trenutek osvetli točko na sliki, prestreže ter analizira odbito svetlobo in jo prevede v električni signal. Ko glava pride od začetka do konca vrstice, se valj nekoliko zavrti, glava pa se vrne na začetek vrstice in ponovi branje. Tako prebere vso površino slike. Pri tem nastane vrsta signalov, ki ustrezajo jakosti in barvi posameznih točk na sliki. Te signale zapišejo v računalnik in uporabijo pri izdelavi predloge za tisk.
Dostopnost