inzulin [latinsko], hormon, ki nastaja v celicah Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. V krvi znižuje koncentracijo glukoze (pospeši absorbcijo v jetrne in mišične celice) in pospešuje nastajanje glikogena. Pomanjkanje inzulina se kaže kot sladkorna bolezen, kjer je koncentracija glukoze v krvi zvečana. Inzulin je beljakovina iz dveh peptidnih verig, povezanih z dvema disulfidnima vezema. 1908 so ga prvič izolirali iz živalskih trebušnih slinavk, 1921 sta ga F. G. Banting in Ch. H. Best začela uporabljati za zdravljenje sladkorne bolezni. Od 1963 obstaja sintetični inzulin. Od 1978 ga pridobivajo tudi z genetsko manipuliranimi bakterijami (genska tehnologija). – Pri zdravljenju z inzulinom posnemajo delovanje naravnega hormona. Bolnik si inzulin vbrizga pred jedjo, odmerek inzulina je treba prilagajati koncentraciji glukoze v krvi. Možni stranski učinki zdravljenja z inzulinom so hipoglikemija zaradi prevelikega odmerka, alergija na dodatke v preparatih inzulina (redko) in tvorba protiteles proti inzulinu, ki zmanjšujejo njegovo učinkovitost.
Dostopnost