dedne bolezni (heredopatije), prirojene bolezni, ki so posledica sprememb v dednih zasnovah (gen) staršev ali poškodb celih kromosomov (mutacija). V prvem primeru se dedne bolezni dedujejo v skladu z Mendlovimi zakoni dedovanja. Če je bolezen recesivna, se pojavi le v primeru, če so bile dedne zasnove enako prizadete pri obeh starših. Potomci, ki so podedovali eno nenormalno in eno normalno zasnovo, so na videz zdravi, lahko pa dedne bolezni prenesejo na svoje potomce. Tako lahko ostane nenormalna dedna zasnova prikrita v več zaporednih generacijah, vse dokler nosilec dedne bolezni ne dobi partnerja, ki je tudi nosilec enake nenormalne dedne zasnove (večja možnost med sorodniki). V takšnem primeru se dedna bolezen pri potomcih lahko klinično izrazi. Če je bolezen dominantna, se pri potomcih izrazi tudi tedaj, ko jo je imel samo eden od staršev. Kljub temu ima lahko takšen prizadet potomec s partnerjem, ki je enako prizadet, tudi zdrave otroke, če je njegov partner dedno bolezen prav tako podedoval samo od enega od svojih staršev. Potomci lahko namreč v takšnem primeru od vsakega od svojih staršev podedujejo normalno dedno zasnovo. Dedni bolezni, ki se dedujeta recesivno, sta npr. hemofilija, epilepsija, dominantno pa nočna slepota in brahidaktilija. Dedovanje nekaterih dednih bolezni je povezano s spolom: hemofilija se npr. pojavlja skoraj samo pri moških. Znanih je ok. 4000 dednih bolezni, pribl. 200 so jih že analizirali z metodami genske tehnologije. Nadaljnjemu prenašanju dednih bolezni se lahko zanesljivo izognemo samo, če se bolni (ali tisti, ki nosijo nenormalne dedne zasnove) odločijo, da ne bodo imeli otrok. Dedne bolezni za zdaj še ne moremo neposredno zdraviti, v prihodnosti pa bodo vsaj za nekatere primere uporabne metode genskega zdravljenja. Nasprotje dedne bolezni je genetsko zdravje (evgenika).
Dostopnost