Hegel [hégəl], Georg Wilhelm Friedrich, nemški filozof, *27.8.1770 Stuttgart, †14.11.1831 Berlin; po študiju filozofije in teologije v tübinškem izobraževalnemu zavodu (prijateljstvo s F. .W. J. von Schellingom in J. C. F. Hölderlinom) domači učitelj, nato 1801–07 docent v Jeni (Fenomenologija duha, Phänomenologie des Geistes, 1807; sl. 1998), časopisni urednik v Bambergu, 1808–16 gimnazijski ravnatelj v Nürnbergu (Znanost logike, Wissenschaft der Logik, 1812; sl. 1991, 1994, 2001), 1816–21 profesor v Heidelbergu (Enciklopedija filozofskih znanosti, Enzyklopädie der philosophischen Wissenschaften, 11817, 21827, 31830), od 1821 do smrti v Berlinu (Osnove filozofije prava, Grundlegung der Philosophie des Rechts, 1821). – Hegel je duha pojmoval kot resnico vsega dejanstva; vse dejanstvo je zanj zato umno (panlogizem). Hkrati je ta duh, absolutni svetovni um, po Heglu zgodovinski: razvija se v svojih nasprotjih, in se nato na višji stopnji vrne k samemu sebi. Dialektika je zakon dejanskega, prav tako (v logiki) pojma; mišljenje in bit sta za Hegla isto. – Filozofija je znanost o pojmu oz. razvoju absolutnega duha. V logiki preučuje um na sebi od najbolj prazne splošnosti (pojma biti) do absolutne ideje (Boga). Tudi v filozofiji narave sledi odtujitvi ideje v njeno »drugobit«, v materialni svet, od koder se v zavesti spet dokoplje do samega sebe. Naposled v filozofiji duha spozna subjektivnega (razmerje med dušo in telesom, razumom, voljo), objektivnega (v pravu, morali in nravnosti, pri čemer je po njegovem absolutnem bistvu država pojmovana kot »dejanstvo nravne ideje«) in absolutnega duha (umetnosti, religije, filozofije). – Velik vpliv so imela Heglova postumno objavljena predavanja, ki so obsegala filozofijo zgodovine, religije, zgodovino filozofije in estetiko.
Hegel je bil najvplivnejši predstavnik nemškega idealizma. Njegovo mišljenje, ki je vsrkalo tudi prizadevanja romantike, predstavlja enega največjih spekulativnih sistemov v zgodovini evropske filozofije, kateremu se ni mogel izogniti noben pomemben filozof v 19. st. Spoprijem s Heglom je bil ploden zlasti za K. Marxa in S. Kierkegaarda. – V slovenščini še Filozofija zgodovine (izbrana poglavja, 1967), Predavanja o filozofiji religije (tretji del, Absolutna religija, 1988), Um v zgodovini (1999), Predavanja o estetiki (2001–03).

Sorodna gesla: antinomija | Baur, Ferdinand Christian | bit | Bloch, Ernst | Bradley, Francis Herbert | Burckhardt, Jacob | Croce, Benedetto | dialektika | duh | estetika | fenomenologija | Feuerbach, Ludwig | Fichte, Johann Gottlieb | filozofija | filozofija identitete | filozofija religije | filozofija zgodovine | Hartmann, Eduard von | heglovstvo | Heraklit | Hölderlin, Johann Christian Friedrich | ideja | Kierkegaard, Søren | logika | marksizem | Marx, Karl | na sebi | nemška filozofija | nemški idealizem | neoidealizem | nič | odtujitev | Oetinger, Friedrich Christoph | ontologija | panlogizem | pojem | proletarec | racionalizem | Sartre, Jean-Paul | Schelling, Friedrich Wilhelm Joseph von | sinteza | slavofili | splošno | svetovni duh | svoboda | Trendelenburg, Friedrich Adolf | Tübingen | tübinška šola | Vischer, Friedrich Theodor | zanikanje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek