benzen (C6H6), bistra, hlapna in s sajastim plamenom goreča strupena tekočina z značilnim vonjem; gostota 0,879 g/cm, tališče 5,5 °C, vrelišče 80,15 °C. Benzen nastane pri destilaciji premogovega katrana, pri spiranju surovega plina in tudi sintetično. J. von Liebig ga je 1825 prvič izoliral, 1934 pa poimenoval benzol (zdaj zastarelo ime). A. Kekulé von Stradonitz je 1865 odkril njegovo obročno zgradbo in s tem njegov velik pomen kot strukturni element v več kot 100.000 aromatskih spojinah. Uporablja se pri proizvodnji veliko organskih spojin, z bencinom pa v zmesi kot pogonsko gorivo brez detonatorja.

Sorodna gesla: aromatske spojine | bencin | benzojska kislina | Berthelot, Marcelin | ciklične spojine | cikloheksan | diklorbenzen | Dowov proces | Faraday, Michael | fenilna skupina | fenol | fenoli | Friedel-Craftsova sinteza | heksaklorobenzen | katran črnega premoga | Kekulé von Stradonitz, August | klorobenzen | koksarna | Liebig, Justus von | neosvinčeni bencin | ogljikovodiki | piridin | pogonska goriva | premog | sredstvo proti klenkanju | tiofen


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek