celjski grofje, plemiška rodbina, prvotno imenovana po gradu Žovnek pri Braslovčah; po ok. 1130 so se širili predvsem po Savinjski dolini; vzpon rodu se je začel v 13. st. s pomembnimi porokami; v 14. st. so kot vazali Habsburžanov in uspešni vojaški najemniki pridobili posesti na Kranjskem, 1333, ko so podedovali posesti vovbrških grofov, tudi na Koroškem; 16.4.1341 je bil rod povišan v grofe; ti so širili sorodniške vezi z evropskimi vladarskimi rodbinami (Kotromanići, Piasti, Jagelonci, Luksemburžani, Habsburžani, Frankopani, Brankovići idr.). Vrh so dosegli med vladavino Hermana II. Celjskega in Friderika II. Celjskega, ko so 1418 dedovali za ortenburškimi grofi ter z naslonitvijo na cesarja Sigismunda Luksemburškega postali neodvisni od Habsburžanov; 30.11.1436 so postali državni knezi Svetega rimskega cesarstva; ustanovljena je bila celjska kneževina z dinastičnim dvorom v Celju. Pridobili so velika posestva tudi v hrvaških deželah, dosegli čast slavonskega, hrvaškega in dalmatinskega bana ter kraljevega namestnika na Ogrskem. 1443 so se pobotali s Habsburžani in sklenili dedno pogodbo, že 9.11.1456 pa je dal Ladislav Hunjadi v Beogradu ubiti zadnjega celjskega grofa, Ulrika II. Celjskega.
Dostopnost