emajl [francosko], gladka površinska prevleka, ki jo nanašajo na kovinske predmete za zaščito ali okras; navadno ima videz barvaste steklovine. Pogosto ga izdelujejo iz kremena, boraksa, borove kisline, kalijevega in natrijevega nitrata(V), svinčevega belila, gline, motnil, barvil in veziv. Tali se pri pribl. 800 °C; je krhek in trd (trdota po Mohsovi lestvici 5–7), odporen proti večini kemikalij in vročini. Z emajlom prevlečena površina železa ne rjavi, zato lahko emajlirano železo uporabimo za razl. predmete, celo za takšne, ki so v stalnem stiku z vodo: vedra, kopalne kadi, lonci, peči, škafi. Pogost je v umetnosti in v umetni obrti (od 1400 pr. n. š. na Kreti). Umetniške tehnike: 1. vloženi emajl: v kovinsko površino se vgravira (ali vtisne) risba in zapolni z emajlom. V figuralnih podobah so bile figure često izbokle, okolje, ornamenti itd. pa so bili izpolnjeni z emajli. Ta tehnika je dosegla vrhunec v 12./13. st. v šolah rensko-maaškega območja in v šoli v Limogesu (Nikolaj iz Verduna); 2. prekatni emajl (francosko cloisonné): na pozlačeno ploščo natalijo zlate mostičke kot obris risbe, vmesne prostore (prekate) nato zapolnijo s presojnimi steklovinami (razcvet v 10./11. st.); 3. brazdni emajl: poznoantična tehnika, predhodnica vloženega emajla; 4. žični emajl: kot 2., mostički so iz sukanih srebrnih žic; 5. emajlno slikarstvo: tekoče emajlne barve nanesejo na kovino in jih nato vžgejo; 6. srebrni emajl: srebrne reliefne plošče s tankim nanosom emajla.
Dostopnost