• Išči po:
Čile (uradno ime República de Chile, Republika Čile), država na jz. obali Južne Amerike, meji na Peru, Bolivijo in Argentino, s katero si deli Ognjeno zemljo na j. koncu celine. K državnemu ozemlju spadajo še Velikonočni otok, otok Sala y Gómez ter otočji Juan Fernández in Desventuradas; ozemeljske zahteve do dela Antarktike (Čilsko antarktično območje).

časovni pas srednjeevropski čas – 5 ur
površina 756.626 km2, S–J 4300 km, V–Z 120–380 km
prebivalstvo 15,0 mln., 20 preb./km2, letna rast 1,7 %, življenjska doba 74 let
glavno mesto Santiago, 4,7 mln. preb., 550 m nad morjem, v podolžni dolini v srednjem delu države
upravna razdelitev 12 okrožij in okrožje glavnega mesta; vodijo jih guvernerji
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovni član), OAS, APEC, ALADI, SELA, AKP
uradni jezik španski; od indijanskih pomemben mapučejski jezik
denarna enota peso (oznaka CLP)


Naravne razmere
Čile je gorata država. Osnovni pokrajinski enoti sta gorska veriga Andov in z njo vzporedno potekajoča podolžna dolina, vendar pa je zaradi ogromnih razdalj (spada med države z največjo dolžino v smeri S–J) in velikih klimatskih razlik med skrajno sušnim S ter viharnim in deževnim J Čile izjemno raznolik. Od Z proti V se deli na tri enote: Obalno Kordiljero (visoka do 2500 m, na J potone in razpade na množico otokov), ravnine čilske podolžne doline (gospodarsko težišče države, v Patagoniji prav tako razpade v zalive in fjorde) ter gorsko verigo Andov s številnimi ognjeniki (Nevado Ojos del Salado 6880 m, Cerro Tupungato 6800 m), ki onstran Magellanovega preliva prehaja v nižjo Kordiljero Ognjene zemlje. Podnebje je na Velikem severu (severni Čile) zelo sušno s pogostimi meglami, na Malem severu (s. del srednjega Čila) subtropsko, v srednjem Čilu med 31° in 37° južne zemljepisne širine podobno sredozemskemu (klimatski podatki za Santiago: povprečna januarska temperatura 20 °C, povprečna julijska temperatura 8 °C, na leto 400 mm padavin), na Malem jugu (j. del srednjega Čila) vlažno zmerno toplo, na Velikem jugu (Patagonija in Ognjena zemlja) hladno subantarktično z zelo veliko padavinami (na leto 5000–7000 mm). V j. delu raste subantarktični deževni gozd z vednozeleno južno bukvijo, bolj proti S vednozeleni listavci in iglavci (aravkarija), v srednjem Čilu trdolistno rastje in v s. delu srednjega Čila subtropsko grmičje s kaktejami. Severni Čile je večinoma puščava, skoraj brez vsakršnega rastja. Puščava Atakama s slanimi močvirji in slanimi skorjami spada med najbolj sušna območja na svetu, le v pasu megle na obali rastejo pritlikavo grmičje in sukulenti. V ozki državi niso mogle nastati večje reke.

Prebivalstvo
Prebivalci so večinoma potomci starošpanskih priseljencev; belci (kreoli) so zgornja družbena plast, v nižjih slojih pa je vse bolj očitno stapljanje z indijanskimi elementi (60–70 % mesticev). Indijansko prebivalstvo: na višavjih na S živi nekaj tisoč Ajmarancev, na J ok. 500.000 Mapučev, na Ognjeni zemlji nekaj sto Indijancev Ognjene zemlje. Črncev skoraj ni. V Čilu ni bilo nikoli množičnega doseljevanja iz Evrope; število prebivalcev se je v zadnjem stoletju povečalo komaj za štirikrat, saj je osrednja podolžna dolina edino primerno naselitveno območje. V tem podolju, ki je žitnica in industrijsko težišče Čila, živijo štiri petine prebivalcev. Zaradi industrializacije in rudarstva se država naglo urbanizira, tako da v mestih danes živi več kot 80 % prebivalcev, od tega tretjina v Santiagu z okolico. Povprečna gostota prebivalstva je majhna, vendar v srednjem Čilu doseže več kot 150 preb./km2; tam so tudi večja mesta Santiago, Valparaíso in Concepción. Skoraj vsi prebivalci so katoličani, nekaj je še protestantov in judov. Od 1925 sta Cerkev in država ločeni. Potem ko so 1920 uvedli obvezno osnovno šolanje, se je delež nepismenih znižal na 5 %. S šolsko reformo v začetku 80. let so preoblikovali državne šole in ustanovili regionalne visoke šole; zdaj imajo 24 državnih ali katoliških univerz, najstarejša je v glavnem mestu Santiago (ustanovljena 1743).

Državna ureditev
Z državnim udarom septembra 1973 so razveljavili ustavo iz 1925 ter razpustili parlament in politične stranke. Do julija 1989, ko so z referendumom spremenili ustavo iz 1981, je bila vsa državna oblast v rokah vojaške hunte. Od takrat je Čile demokratična republika. Vodja države je predsednik republike, ki ga na splošnih volitvah izvolijo za štiri leta, vendar samo za eno mandatno obdobje; hkrati je tudi predsednik vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Zakonodajna oblast je parlament, sestavljen iz poslanske zbornice in senata. 120 poslancev izvolijo na splošnih volitvah za štiri leta. Senat je sestavljen iz 38 senatorjev, ki jih izvolijo za osem let, in 8 senatorjev, ki jih imenuje predsednik republike. Po ustavi so politične stranke dovoljene, vendar ustavno sodišče lahko prepove stranke s totalitarističnimi težnjami. V pravosodju so opazni vplivi francoskega in španskega prava. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
V primerjavi z drugimi južnoameriškimi državami je čilsko gospodarstvo razmeroma stabilno. Čeprav velja v svetu za rudarsko državo, je v kmetijstvu še vedno zaposlenih 20 % aktivnega prebivalstva. Obdelovalne površine zavzemajo slabo četrtino površine (7 % njivskih površin), četrtino pokrivajo gozdovi. V severnem in srednjem Čilu morajo večino kultur namakati. Največ industrije je v srednjem Čilu, nekaj še na J države. Glavna poljedelska območja so ravnine v srednjem Čilu: pšenica predvsem med Santiagom in Concepciónom, rž, ječmen in krompir na vlažnem in hladnejšem Malem jugu. Za prehrano domačega prebivalstva morajo žito tudi uvažati. Pomembni kmetijski pridelki so še stročnice, oljnice, povrtnine, sladkorna pesa in tobak. Vse več pridelujejo tudi za izvoz (namizno grozdje, jabolka, nektarine idr.), pomembna so vinogradniška območja (s. del srednjega Čila). Živinoreja je razvita predvsem na J (govedo, prašiči, ovce); volno in zamrznjeno meso tudi izvažajo. Država ima zelo ugodne možnosti za razvoj ribištva, saj so v Humboldtovem toku pred obalo bogata lovišča rib. V j. delu države postaja vse bolj pomembno gozdarstvo; od 70. let so se zelo povečale umetno pogozdene površine (borovci, evkalipti). Rudarstvo ima že od nekdaj poseben pomen; zaposluje sicer samo 2 % aktivnega prebivalstva, vendar daje več kot polovico dohodka od izvoza. Z rudami bogata območja so predvsem na severu Čila je največji proizvajalec bakra (ok. 40 % svetovnih zalog); v Chuquicamati je največji dnevni kop bakrove rude na svetu. Pridobivanje solitra v puščavi Atakama je po 1929 zelo upadlo (iznajdba sintetičnega solitra). Na osnovi domačih zalog železove rude je nastala težka industrija (jeklarne). V srednjem in južnem Čilu kopljejo črni premog, na Ognjeni zemlji pa črpajo nafto (po 1945) in zemeljski plin. Imajo še žlahtne kovine, svinec, cink, žveplo, sol, fosfate, gvano, manganovo rudo, živo srebro in molibden (stranski produkt pri proizvodnji bakra). Velike zaloge vodne energije izkoriščajo le delno. V puščavi Atakama načrtujejo izkoriščanje geotermalne energije. Industrija se je v zadnjih desetletjih zelo razvila. Najpomembnejše panoge so živilska, tekstilna, kovinska, strojna, elektroindustrija, usnjarska, papirna, lesna, kemijska in industrija gradbenega materiala. Industrijske zmogljivosti so zgoščene predvsem na območju okrog Santiaga in Valparaísa ter v Concepciónu. Izvažajo zlasti rude (posebej bakrovo), kovine, soliter, ribjo moko, les, celulozo, povrtnine, sadje in vino. Prometno omrežje je v srednjem Čilu dobro razvito. Glavna železniška proga (razl. široki tiri) poteka od Pisague na S do Puerto Montta na J; tri železniške proge prečkajo Ande (proti Argentini in Boliviji). Nerentabilne odseke postopno opuščajo. Le manjši del cest je prevozen ob vsakem vremenu. Najpomembnejša cestna povezava S–J je Carretera Longitudinal (del panameriške ceste), ki poteka od perujske meje do otoka Isla de Chiloé. Ladijski promet je zaradi dolge obale za Čile zelo pomembna; največja pristanišča so Valparaíso, Antofagasta, Talcahuano, Iquique in Arica. Največje mednarodno letališče je v Santiagu. Kljub velikim in razl. naravnim lepotam je turizem še slabo razvit.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 63,8 mlr. USD, 4250 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 8 %, industrija 38 %, storitvene dejavnosti 54 %
uvoz (2001) 18 mlr. USD
izvoz (2001) 18,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001) 39,6 mlr. USD


Zgodovina
1520 odkritje Magellanovega preliva, 1541 so Španci ustanovili Santiago. Do 1778 je bil Čile španska avdienca, nato generalni kapitanat; 1810 razglasitev neodvisnosti, 1817/18 zmaga nad Španci. Republika pod diktatorjem Bernardom O'Higginsom. Konservativna vladavina kreolskih veleposestnikov pod predsedništvom M. Bulnesom in P. Monttom. Čile je dolgo časa veljal za državo z enakomernim gospodarskim razvojem (odpiranje rudnikov, gradnja železniških prog, spodbujanje priseljevanja). 1879–83 solitrna vojna z Bolivijo in Perujem; 1884 je Čile kot zmagovalec dobil obalne dele Bolivije, perujska območja Tarapacá, Tacna in Arica in s tem bogata nahajališča solitra. Provinco Tacna je 1929 dokončno dobil Peru. Med prvo svetovno vojno je bil Čile nevtralen, med drugo svetovno vojno je 1943 prekinil odnose z Nemčijo. Po 1920 prehod v demokracijo in socialne reforme; od takrat so se večidel hitro menjavale vojaške diktature in vlade ljudske fronte, zmernih in levičarskih strank. 1952–58 je bil predsednik države z velikimi pooblastili general C. Ibáñez del Campo; sledil mu je J. Alessandri Rodríguez, od 1964 E. N. Frei Montalva. 1960 katastrofalen potres. 1970 je bil za predsednika izvoljen S. Allende Gossens, kandidat Ljudske zveze; odpor proti njegovi politiki nacionalizacije in agrarni reformi je povzročal vse hujše gospodarske težave. 11.9.1973 so njegovo vlado strmoglavili z državnim udarom, pripravljenim ob pomoči ameriške tajne službe CIA; Allende je pri tem izgubil življenje. Sledila je vladavina vojaške hunte generala A. Pinocheta Ugarteja. Za to obdobje so bila značilna množično kršenje človekovih in državljanskih pravic, mučenje in množično pobijanje političnih nasprotnikov, opustili so vse socialne reforme in izvajali togo gospodarsko politiko, ki je velik del prebivalstva pahnila v bedo. Z ustavo 1981 so za decembra 1989 predvideli predsedniške volitve. Na referendumu o predsedniški kandidaturi 5.10.1988 se je večina volilcev odločila proti Pinochetu. Pri ustavni reformi julija 1989 so upoštevali le nekatere ustavne spremembe, ki jih je predlagala opozicija. 14.12.1989 je bil za predsednika republike izvoljen krščanski demokrat Patricio Aylwin, v državi so spet vzpostavili civilno oblast. Odnosi med vojsko in vlado so ostali napeti, ker so v začetku 1990 ustanovili komisijo za resnico in spravo, ki naj bi raziskala zločine vojaške hunte. Komisija je 1990 in 1991 razkrila številne množične grobove žrtev diktature in obtožila člane vojaške hunte sistematičnega iztrebljanja opozicije, korupcije in nasilja. Poročilo je tudi dokazalo, da sodstvo v tem obdobju ni opravljalo svoje funkcije; ustavne spremembe 1991 in pomilostitev političnih zapornikov. Na predsedniških volitvah decembra 1993 je zmagal E. Frei Ruiz-Tagle, od 1991 predsednik Krščanskodemokratske stranke (PDC) ter začel z reformami. Po 1994 je prišlo v državo veliko tujega kapitala, 1998/99 pa so zaradi azijske finančne krize padle cene bakra. To je Čile pahnilo v gospodarsko krizo. Pinochet Ugarte je šele 1998 odstopil kot poveljnik vojske in bil naslednje leto v Londonu aretiran. Januarja 2000 je s pomočjo krščanskih demokratov na predsedniških volitvah zmagal socialist Ricardo Froluiolán Lagos Escobar.

Sorodna gesla: ABC-države | Ajmaranci | Allende Gossens, Salvador | Arica | CIA | Čilsko antarktično območje | Frei Montalva, Eduardo Nicanor | Frei Ruiz-Tagle, Eduardo | Indijanci Ognjene zemlje | Juan Fernández | Mapuči | panameriška cesta | Peru | Perujski tok | Pinochet Ugarte, Augusto | Santiago | Tacna | Tarapacá | Velikonočni otok


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek