pietizem [latinsko pietas, ‘pobožnost’], reformno gibanje nemškega protestantizma v 17. in 18. st. Pod vplivom angleškega puritanstva in skrivnega delovanja reformirane Cerkve na Nizozemskem in tudi delnega vračanja k pojmu Cerkve pri mladem Luthru je pietizem nastopal proti okamenelosti protestantske ortodoksije v institucijah in v dogmatiki. Glavne zahteve: opustitev sporov glede nauka v korist živega izkustva bibličnega odrešilnega sporočila, pričevanje vere z dejanji, posnemanje Jezusa v pobožnem življenju in askezi, zavračanje posvetnega početja, zavzemanje za odgovornost posameznika in aktivno udeležbo laikov. Osrednji teološki pojem je bil ponovno rojstvo. Poudarjanje krščanske prakse (življenja) je vodilo k oživitvi misijona (ustanovitev misijonskih družb), k širjenju Biblije (biblične družbe) in k razširitvi vzgoje mladih ter skrbi zanje. Pietizem je razvil pismo kot izrazno literarno obliko; avtobiografijo je uporabljal kot sredstvo za raziskavo vesti in pripomogel k nastanku psihološkega romana. Tudi kult prijateljstva v 18. st. je zaznamovan s pietizmom. Začetnik pietizma je bil Ph. J. Spener. Zaradi delovanja A. H. Franckeja je proti koncu 17. st. postalo središče pietizma mesto Halle. Privržence je imel tudi v Spodnjem Porenju, Pfalzu, Württembergu, Alzaciji in Švici. Zaradi povezave s češkimi brati so v deželah Saške, Šlezije in Češke nastale posebne oblike bratovščine (delovanje N. L. von Zinzendorfa).
Dostopnost