Sueški prekop (arabsko Qanāt as Suways [kanát ∼ suvájs]), umetna vodna pot za ladijski promet med Sredozemskim (Port Said) in Rdečim morjem (Suez) v Sueški ožini v Egiptu; 161 km dolg, srednja globina je 12,9 m; na dnu je širok 45–100 m, na vrhu 80–180 m; skozi prekop plujejo ladje s povprečno hitrostjo 13–14 km/h. Plujejo 15–18 ur. Ker je po večjem delu prekopa mogoč le promet v eno smer, ima prekop številna izogibališča in več obvoznih prekopov: npr. pri Port Saidu (od 1980, 36 km), med Ismailijo in krajem Al Ballāh (11 km); j. del prekopa je speljan skozi jezera Bahra al Timsāh ter Veliko in Malo grenko jezero. Sueški prekop je ena najpomembnejših svetovnih pomorskih poti, saj je skrajšal plovbo iz Evrope v Indijo, v. Azijo in Avstralijo za ok. 10.000 km. Vsako leto gre skozi prekop ok. 20.000 ladij s pribl. 250 mln. t tovora (samo majhen del tovora predstavljajo nafta in naftni derivati). 1980 so odprli 5,6 km dolg predor (v globini 37 m), ki povezuje z. in v. breg prekopa. S poglabljanjem in širjenjem prekopa v zadnjih letih so se zmogljivosti občutno povečale.
Zgodovina: umetne vodne poti so že v starem in srednjem veku večkrat povezovale Rdeče morje z Nilom; 1859–69 so pod vodstvom francoskega inženirja F. de Lessepsa zgradili prekop skozi Sueško ožino na najožjem delu med Sredozemskim in Rdečim morjem. Lastnica prekopa je postala Sueška družba (ustanovljena 1858), in sicer za dobo 99 let. S sueško konvencijo so 1888 prekop internacionalizirali, vendar je bil v resnici pod britanskim nadzorom, 1936–56 tudi kot britanska vojaška baza. Ko je G. A. Naser 26.7.1956 prekop nacionaliziral, je sledila izraelsko-britansko-francoska vojaška intervencija (sueška vojna), vendar je OZN 7.11.1956 priznal egiptovski nadzor. V arabsko-izraelski vojni junija 1967 je bil po prodoru izraelskih vojaških enot prekop za promet zaprt; oktobra 1973 znova spopadi, po umiku izraelskih enot (1974) so junija 1975 znova odprli prekop za mednarodni ladijski promet.
Dostopnost