Wanklov motor [vánkl- ∼], vrsta motorja z notranjim zgorevanjem; bat se ne giblje vzdolžno (kot pri Ottovem ali dizelskem motorju), ampak se vrti v ovalnem, v sredini nekoliko zoženem (epitrohoida) delovnem prostoru. Bat je trikotne oblike z nekoliko konveksnimi stranicami. Oglišča trikotnika se ves čas tesno prilegajo steni delovnega prostora in ga tako razdeljujejo na tri potujoče komore; tem se med vrtenjem bata spreminja prostornina. V vsaki komori se pri vsakem obratu bata izvršijo vsi takti štiritaktnega motorja. Zgorevalni plini se med delovnim taktom raztezajo (ekspandirajo) in pritiskajo na stranico bata, ki se zaradi tega umika. V središču bata je okrogla izvrtina, v kateri sta vzporedno nameščena drsni ležaj in zobnik. Ležaj drsi po ekscentru na glavni gredi in prenaša potisno silo z bata na gred. Zobnik se ubira z manjšim zobnikom (razmerje zob 3 : 2) na glavni gredi, ki sinhronizira vrtenje bata in gredi. Wanklov motor ima samo dva gibljiva dela: bat in pogonsko gred. Oba se vrtita, zato je tresenje motorja precej manjše kot pri klasičnih batnih motorjih. Ker ne vsebuje ojnic in ventilov s krmilnim in razvodnim mehanizmom, je lažji in ima občutno višjo specifično moč (manjša masa na enoto moči) kot Ottov ali dizelski motor. Bistvena prednost je prekrivanje delovnega takta v eni komori s kompresijskim taktom v drugi komori, zaradi česar deluje mirneje oz. podobno kot večvaljni Ottov motor. Wanklov motor izdelujejo z enim batom ali več zaporedno nameščenimi bati. Uporablja se za pogon osebnih vozil, motornih koles, čolnov, kosilnic, za modelarske motorje. Eno večjih težav pomeni tesnjenje bata, saj se tesnilo giblje z zelo veliko hitrostjo. Wanklov motor se doslej ni uveljavil tako kot običajni motorji z notranjim zgorevanjem. Wanklov motor je 1954 razvil nemški inženir Felix Wankel (1902–1988). Po večletni pozabi za pogon osebnega avtomobila ga je uporabilo japonsko podjetje Mazda in so ga 1992 vgradili v športni model RX-7; ta lahko s 175 kW (239 KM) doseže hitrost 250 km/h.
Dostopnost