ledvica (ren, množina renes, grško nephros), pri človeku parni organ fižolaste oblike; leži na zadnji steni trebušne votline v višini 12. rebra, ovita je v čvrsto vezivno ovojnico (capsula fibrosa) ter obdana z maščobnim tkivom (capsula adiposa). Ledvica tehta ok. 150–200 g, dolga je ok. 11 cm. Ledvična lina (hilus renalis), kjer v ledvico vstopajo krvne in limfne žile ter izstopa sečevod, poteka poševno naprej. Posamezno ledvico sestavlja sredica (medulla renis) iz 10–20 tesno zraščenih klinastih režnjičev (lobuli). Njihovi koničasti vrhovi (papillae) so obrnjeni proti notranjosti ledvice, baze obdaja pribl. 1 cm debela skorja. Papile molijo v ledvične čašice (calices renales), ki se stekajo v ledvični meh (pelvis renalis). Seč nastaja v ledvični skorji (cortex renis), ki vsebuje ok. 1 mln. t. i. Malpighijevih ledvičnih telesc (corpuscula renis Malpighii). Ledvično telesce, ki ga sestavljata klobčič kapilar (glomerulus) in dvoplastna ovojnica, t. i. Bowmanova kapsula (capsula glomeruli Bowmanis), tvori skupaj z ledvičnimi kanalčki najmanjšo funkcionalno enoto ledvice, nefron. V 24 urah preteče skozi vsako ledvico ok. 750 l krvi; ledvična telesca z ultrafiltracijo približno desetino te prostornine pretvorijo v primarni seč, iz katerega s povratno resorpcijo vode, glukoze, soli idr. (v določenih delih ledvičnih kanalčkov) nastane seč. Ta po odvodnih zbiralcih teče v ledvični meh in odteka naprej v sečevod (ureter). Ledvice izločajo organizmu škodljive odpadne presnovke ter telesu tuje snovi (npr. zdravila), uravnavajo telesno ravnotežje tekočine in elektrolitov in tako vzdržujejo osmozni tlak (osmoza) krvne plazme. Ledvice nevretenčarjev so zgrajene iz segmentno razporejenih kanalčkov (ledvičnih ali sečnih cevčic), ki se začenjajo v telesni votlini in v katere se izločajo odpadne tekočine iz telesne votline: protonefridiji nižjih črvov, nefridiji višjih črvov, mehkužcev, rakov. Tudi pri vretenčarjih ima prvotno vsak segment telesne votline par kanalčkov, ki pa so povezani s sistemom krvnih žil. Med filogenetskim razvojem vretenčarjev so se druga za drugo razvile tri vrste ledvic: predledvica (pronefros) v embrionalni fazi vseh vretenčarjev, pri nižjih vretenčarjih (obloustke) ostane vse življenje edini ledvični organ; pri preostalih vretenčarjih jo nadomesti praledvica (mezonefros), ki pri ribah in dvoživkah ohrani svojo vlogo, pri plazilcih, ptičih in sesalcih pa se razvije poledvica, dokončna ledvica (metanefros). Podkvasta ledvica (ren arcuatus, ren unguliformis) je razvojna nepravilnost, pri kateri sta ledvici na enem polu zraščeni in kot podkev ležita pred hrbtenico; povzroči lahko motnje v odtekanju seča (uremija, nefroskleroza). Potujoča ledvica (ren mobilis) je zdrk ledvice iz svoje lege navzdol (nefroptoza). Odpoved ledvice je zmanjšano delovanje ali prenehanje delovanja ledvic kot zadnji stadij ledvičnih bolezni; v telesu pride do uremije, ki nezdravljena vodi v smrt. Zdravljenje: dializa ali presaditev ledvice. Rak ledvice: maligni ledvični tumorji; vnetje ledvice: nefritis. Presaditev ledvice: transplantacija ledvice živega ali klinično mrtvega dajalca prejemniku z odpovedjo ledvic. Dajalčevo ledvico všijejo v kontralateralno območje v medenico. Dajalčevo ledvično arterijo in veno sklenejo s prejemnikovo iliakalno arterijo in veno, sečevod pa spojijo s prejemnikovim sečnim mehurjem. Danes zaradi imunosupresije in preprečevanja okužb preživi veliko bolnikov.
Dostopnost