polprevodniški pomnilnik, vrsta pomnilnika, pri katerem je osnovna celica za shranjevanje dveh stanj (logična 0 in 1) sestavljena iz dveh polprevodniških tranzistorjev; povezana sta tako, da krmilita drug drugega in dosežeta dve stanji: ko je prvi odprt, je drugi zaprt ali narobe. Za preklop med stanjema (oz. zapisovanje podatka) je potreben zunanji signal (preklopna vezja). Na tranzistorjih se sprošča zanemarljivo majhna moč, zato so lahko zelo majhni. Z zmanjševanjem tranzistorjev in zgoščevanjem dosežejo velikanske zmogljivosti – ta se v šestih letih poveča za desetkrat. S hitrimi stikalnimi tranzistorji dosežejo dostopne čase do 50 ns. 16-megabitni pomnilnik vsebuje pribl. 107 tranzistorjev (polprevodnik). Po izvedbi in načinu delovanja razlikujemo: 1. RAM, omogoča branje in pisanje v vsako pomnilno enoto in vsakem trenutku. Zaradi njegove velike hitrosti procesor vanj prepiše program, med izvajanjem programa pa ga uporablja za zapisovanje rezultatov, ki se hitro spreminjajo in zahtevajo veliko obdelave (vmesni razultati, slike); 2. ROM, med izdelavo predprogramirajo oz. vanj vpišejo podatke, ki jih je pozneje mogoče poljubnokrat prebrati, ne pa spreminjati. Takšen pomnilnik ohrani vpisane podatke, tudi če ga izključimo (prekinemo stik z virom električnega napajanja); uporablja se npr. med zagonom računalnika; 3. PROM je mogoče po izdelavi enkrat programirati oz. vpisati podatke, nato pa iz njega lahko le beremo. Pri vpisovanju podatkov se na določenih mestih prežgejo tanke prevodne proge in ne prevajajo več. Vnesena informacija je potem nespremenljiva; 4. EPROM lahko večkrat programiramo s signali nekoliko višje napetosti, kot jo vezje uporablja med delovanjem. Vsebino pomnilnika je mogoče večkrat zbrisati z ultravijolično svetlobo in pomnilnik ponovno programirati.
Dostopnost