Jadransko morje (Jadran), stransko morje na s. strani Sredozemskega morja, med Apeninskim in Balkanskim polotokom, 132.000 km2, dolžina ok. 800 km, širina od 75 km (Otrantska vrata) do 210 km, povprečno 160 km; v. obala večinoma hribovita, zelo razčlenjena; več kot 1000 otokov (največji od 66 poseljenih: Krk, Cres, Brač, Hvar, Pag, Korčula, Dugi otok, Mljet, Rab, Vis, Lošinj), polotoki (Istra, Pelješac), zalivi (največja Kvarnerski in Tržaški), »drage« (Kaštelanski zaliv, Boka Kotorska itd.); z. obala deloma nizka, v delti reke Pad na S močvirna (na leto se podaljša za ok. 136 m); v s. kotlini globoko do 200 m, v j. kotlini do 1645 m (med Barijem in Dračem); pozimi pogosto večdnevni mrzli, sunkoviti vetrovi (burja); ribištvo: sardine, sardele, tuni. – Pomembnejša pristanišča ob Jadranskem morju so Brindisi, Bari, Pescara, Ancona, Benetke, Trst (Italija), Koper (Slovenija), Pulj, Reka, Bakar, Zadar, Šibenik, Split, Ploče, Dubrovnik (Hrvaška), Bar, Ulcinj (Črna gora), Drač, Vlora (Albanija); manjši del obale Jadranskega morja pripada še Bosni in Hercegovini ter Grčiji; obala v Sloveniji je dolga 46 km (pribl. 2 % celotne dolžine; Koper, Izola, Piran).
Zgodovina: zgodovinski razvoj z. in s. obale Jadranskega morja je povezan z zgodovino Italije, v. obale pa predvsem Dalmacije; v. obali so gospodovali Iliri, v. in z. pa Grki (grška zgodovina); in Rimljani (rimska zgodovina); v Splitu je bila rimska cesarska palača, Ravena je v začetku 5. st. postala prestolnica, Oglej pa je bil tedaj deveto največje mesto v cesarstvu in pozneje sedež patriarha. Večje dele v. obale so nato obvladovali bizantinski cesarji, hrvaški in ogrski kralji, posebej pa sta jo zaznamovali Beneška in Dubrovniška republika; do obale so prišli Turki in v dobi Napoleona Francozi; jadransko vprašanje so v 19. in 20. st. reševali Italija, Habsburžani in Jugoslavija.
Dostopnost