Judje (Židje), potomci izraelitskega Judovega rodu; govorijo semitske in druge jezike (npr. jidiš). Od srednjega veka naprej razlikujemo dve glavni skupini: zahodne Jude (Sefardi, Španioli) in vzhodne Jude (Aškenazi; v srednji in vzhodni Evropi).
Zgodovina Po 1300 pr. n. š. so poprej verjetno nomadski Izraeliti (Izrael) hkrati z drugimi plemeni naselili Palestino. Z Mojzesom so se narodnostno in versko ozavestili in ok. 1000 pr. n. š. politično združili v skupni izraelitski državi pod vodstvom kraljev Savla, Davida in Salomona; zaradi notranjih bojev je država kmalu razpadla v južno državo Judejo (glavno mesto Jeruzalem) in severno državo Izrael (glavno mesto Samarija). V naslednjih stoletjih sta bili državi pod oblastjo zdaj ene, zdaj druge sosednje države (Egipta, Asirije, Babilonije, Perzije); 722 pr. n. š. je postal Izrael asirska provinca, 586 so Babilonci (Nebukadnezar II.) razdejali Jeruzalem. Del prebivalstva, ki se je uprl podjarmljenju, so izselili v Babilonijo (babilonsko suženjstvo). Ko so Perzijci premagali Babilonce, so se 538 pr. n. š. izseljenci, od takrat imenovani Judje, smeli vrniti v nekdanjo domovino. Tam sta se nato izoblikovali specifično judovska religija in kultura (tempeljski kult, študij Tore); tudi družbena ureditev (veliki duhovnik) je bila specifična (pod vplivom Ezre in Nehemije). Ok. 400 pr. n. š. pa se je začelo tudi odseljevanje predvsem v jz. Azijo in Egipt. Tam so se številni Judje uveljavili kot trgovci. 332 pr. n. š. je Aleksander Veliki podjarmil Judejo; s tem se je, zlasti v Aleksandriji, kamor so preselili dele judovskega prebivalstva, judovska kultura srečala s helenizmom. Po hazmonejski vstaji proti Selevkidom (Makabejci) je 161 pr. n. š. znova nastala samostojna država Judeja; 63 pr. n. š. je postala rimska provinca; nekakšen razcvet je doživela pod kraljem Herodom I. Velikim (37–4 pr. n. š.), kraljem, ki so ga podpirali Rimljani. Pod rimskimi namestniki so se zaradi poslabšanega političnega in gospodarskega položaja vrstili nenehni nemiri in končno je (66) izbruhnil upor. Z osvojitvijo Jeruzalema in porušenjem templja (70) ga je zadušil poznejši rimski cesar Tit. Po nadaljnjih vstajah je bil 135 (med vladavino cesarja Hadrijana) Jeruzalem popolnoma razrušen, Jude pa so preselili v Španijo in druge oddaljene dele rimskega cesarstva. Del Judov se je prek Babilonije odselil na Vzhod in naselil območje prav do osrednje Azije, Indije, Kitajske in Japonske. Posamezne judovske kolonije so se sicer razvijale zelo različno, še vedno pa sta jih med seboj povezovali skupna vera in verska literatura. – V zgodnjem srednjem veku Judov večidel niso preganjali; v Španiji se je (800–1500) pod strpnim arabskim gospostvom Omajadov judovsko kulturno življenje celo izredno razcvetelo. Šele z začetkom križarskih vojn, zlasti pa po izbruhih epidemij in gospodarskih krizah, a tudi pod drugimi pretvezami, so v evropskih deželah Jude zmeraj znova zapostavljali (visoki davki, nositi so morali posebne oznake) ali pa celo pobijali. Ob koncu 15. st. so iz Francije, Španije (inkvizicija) in Portugalske izgnali vse Jude. Odselili so se predvsem v Italijo, s. Afriko ter trgovska mesta Amsterdam, London in Hamburg. V nemškemu cesarstvu so Jude pobijali že v 11. st. Poleg tega jim je bilo prepovedano opravljati skoraj vse meščanske poklice. Ob epidemijah kuge 1348–51 so se v vsej Evropi vrstili pogromi. Ob začetku novega veka so za judovske skupnosti v mestih pripravili judovske rede (v Avstriji ga je 1244 izdal vojvoda Friderik II.) in posebna območja za bivanje (geto). Kljub vsemu so posamezni Judje uživali velik ugled, saj so si s trgovino in posojanjem denarja ustvarili vplivne položaje in pomagali dinastijam iz denarnih zadreg. Del nemških Judov se je odselil tudi na Vzhod (zlasti na Poljsko, v Galicijo in Litvo). Tam se je ohranil judovski jezik jidiš, tam pa so se razvile tudi nove verske pobude (kabala, hasidizem). Vzhodni Judje so bili vse do 19. st. nenehno žrtve zatiranj in zasledovanj, zato so se začeli množično odseljevati v ZDA. Z razsvetljenstvom se je začela postopna emancipacija Judov (tolerančni edikt cesarja Jožefa II. 13.10.1781), nadaljevala se je v 19. st. in se končala z uzakonitvijo enakopravnosti Judov (1858 v Veliki Britaniji, 1871 v Nemčiji, 1874 v Švici, 1876 v Španiji, 1917 v Rusiji). Posledica emancipacije je bila po eni strani nagla asimilacija z okoljem (pogosten prestop v krščanstvo), po drugi pa pomemben prispevek k evropski kulturi, zlasti v znanosti in umetnosti. Ob koncu 19. st. se je začelo judovsko gibanje (sionizem), uperjeno proti asimilaciji, ki si je prizadevalo za združitev Judov in vrnitev v Palestino. Kot reakcija na širjenje vloge Judov v duhovnem, družbenem in poslovnem življenju sta se poleg verskega antisemitizma okrepila tudi rasistični in politični antisemitizem. Med nacizmom so se v Nemčiji in državah pod nacistično okupacijo začeli sramotitev, razlastitev in zasledovanje Judov in končno (1941–43) sistematično iztrebljenje, predvsem zapiranje v koncentracijska taborišča (5–6 mln.). Ustanovitev države Izrael 1948 je za Jude pomenila začetek novega obdobja njihove zgodovine. – Danes je v svetu 18 mln. Judov, pribl. 5,8 mln. jih živi v ZDA.
Judje v Sloveniji Najzgodnejše omembe Judov v srednjem veku na slovenskem etničnem ozemlju so iz Koroške; tja naj bi pribežali po eni izmed razlag iz Nemčije ob začetku križarskih vojn, po drugi razlagi pa so bile judovske vasi (Judendorf) že prej trgovska naselja. Na ozemlju današnje Slovenije so bile judovske skupnosti v Mariboru, Ptuju, Celju, Slovenj Gradcu, Ljubljani in primorskih mestih. Mariborski Judje so se ukvarjali z bančništvom, trgovino in obrtjo, imeli pa so tudi mline in vinograde. Njihove spore s kristjani je reševalo t. i. judovsko sodišče; predsedoval mu je kristjan. Na čelu njihove občine je bil judovski rabin. Najbolj znan mariborski rabin je bil I. Isserlein, rabin za Koroško, Štajersko in Kranjsko. Sovražnosti proti Judom so se začele ob kugi (1348) s klevetami in pogromi; utelešala jih je tajna združba Ungenannte Judenhauer, odgovorna je bila za požig judovske četrti v Radgoni, Gradcu in na Ptuju (pogrom ponovno 1456). 1496 so bili Judje izgnani s Štajerske in Koroške, 1515 še s Kranjske, ostali pa so lahko na Goriškem, v Trstu in habsburški Istri. V drugi polovici 14. st. so bili pomembni celjski judovski bankirji, povezani s celjskimi grofi. V Ljubljani je bila omenjena sinagoga že 1213 (po Valvasorju); ljubljanski Judje so bili obrtniki, trgovci in bankirji. Ob naselitvi skupine Judov v mestu so dobili privilegij (1327). Judovska četrt je bila na Novem trgu, ob obzidju med vicedomskim dvorcem in Ljubljanico (zdajšnja Židovska ulica in Židovska steza). Po policijskem popisu 1920 je bilo tam 26 judovskih družin; sodile so k občini v Gradcu, od 1929 pa Murski Soboti. V posebnem položaju so bili Judje v Prekmurju. Večje število Judov je do konca 17. st. živelo v turškem delu Ogrske, od tam pa so se nato razširili po vsej kraljevini. Po pregonu Turkov konec 17. st. so bili tudi Judje pregnani iz kraljevskih mest, izključeni iz cehov, niso se smeli ukvarjati z obrtjo, le s podeželsko trgovino na drobno in denarništvom. Do sredine 19. st. so podpirali naseljevanje Judov nekateri fevdalni gospodje. 1843 je začela delovati judovska osnovna šola v Lendavi, 1853 je bila omenjena sinagoga v Murski Soboti, novo pa so postavili 1908. Nacistično uničevanje Judov (holokavst) je prizadelo prekmurske, goriške in tržaške Jude (ok. 4000 žrtev). – 1991 je bilo v Sloveniji 201 Judov (po veroizpovedi) oz. 37 po jeziku in narodnosti.
Dostopnost