investiturni boj, v 11./12. st. nasprotje med cesarji in papeži v zvezi z laiško investituro (podeljevanja službe in posesti škofom in opatom prek posvetne oblasti). Potem ko sta se pod vplivom reformnega gibanja (Cluny) proti laiški investituri izrekla papeža Leon IX. (1048–54) in Nikolaj II. (1058–61), ker sta v njej videla predvsem nevarnost simonije, je Gregor VII. 1075 prepovedal nemškemu kralju Henriku IV. imenovanje škofov. 1080 je odredil in omogočil kleru in ljudstvu svobodne volitve škofov pod nadzorom apostolskega sedeža ali metropolita. V nasprotju s tem so vladarji v suverenih evropskih državah poskušali obdržati tradicionalno kraljevsko oblast nad Cerkvijo. Posebej opazno je bilo to v nemškemu cesarstvu, kjer se je od Otona Velikega izgrajeval sistem državne Cerkve, v katerem so bili škofi in opati največja državna opora. Ko se je investiturni boj končal v Franciji (1098) in Angliji (1107), so sklenili kompromis tudi v cesarstvu (wormški konkordat 1122). Spiritualije so ostale v rokah Cerkve, temporalije pa je nadzoroval cesar (kralj) oz. njegovi pooblaščenci.
Dostopnost