helij (latinsko helium), simbol He, kemijski element, vrstno število 2, atomska masa 4,0026, brezbarven, negorljiv, enoatomni, žlahtni plin, gostota 0,17848 g/l, tališče –272,2 °C (pri tlaku 25 bar), vrelišče –268,98 °C; dobimo ga v zraku (4,6 cm3 na m3), več kot 1 volumski odstotek ga je v zemeljskem plinu v Teksasu in tudi v mineralih kleveitu (U3O8), monazitu (CePO4) in torianitu (ThO2). 1868 je J. N. Lockyer s spektralno analizo ugotovil njegovo prisotnost na Soncu (po njem tudi ime), W. Ramsay pa ga je 1894 uvrstil med žlahtne pline. V vesolju je helij za vodikom najbolj razširjeni element. Ker je lahek in negorljiv, se uporablja za polnjenje balonov in zrakoplovov, za polnjenje plinskih termometrov in svetilnih cevi, za doseganje najnižjih temperatur, za ohlajanje supraprevodnih magnetov in kot zaščitni plin v metalurgiji. Tekoči helij pod 2,184 K (imenovan helij II) ima lastnosti superfluida. Jedro helijevih atomov je navadno sestavljeno iz dveh protonov in dveh nevtronov (42He); imenuje se tudi α-delec (sevanje alfa). Lažji in redkejši izotop helija je 32He z enim nevtronom in dvema protonoma; pod 0,003 K ima superfluidne lastnosti.
Dostopnost