Dušan, Štefan, imenovan Dušan Silni, srbski kralj (1331–55), *ok. 1308, †20.12.1355; sin Štefana Uroša III. Dečanskega. Z očetom 1314–21 živel v izgnanstvu v Carigradu, po njegovem kronanju od 1322 sovladar. 1330 premagal bolgarskega carja Mihaela Šišmana v bitki pri Velbuždu (Kjustendilu). 1331 so ga uporni mogočneži v Duklji okronali za kralja. Po poroki z Jeleno, sestro carja Ivana Aleksandra, si je zagotovil prijateljske vezi z Bolgarijo, potrebne za načrtovana osvajanja na jugu. 1332 osvojil Strumico, 1334 Ohrid in Prilep. Izkoristil je nestabilnost po smrti bizantinskega cesarja Andronika III. in se 1341 vpletel v spore za prestol. V vojnih pohodih osvojil obsežne dele Albanije in Makedonije (Berat, Kostur, Kanina) ter 1345 tudi Ser in Halkidiko z goro Atos. Konec 1345 se je oklical za carja. 1347 nadaljeval z osvajalno politiko ter zasedel Epir, Akarnanijo in naslednje leto Tesalijo. Na severu so ekspanzijo uspešno zaustavili ogrski kralji, na zahodu se je z bosanskim banom boril za Hum. Zasnoval veliko srbsko carstvo, ki se je raztezalo od Beograda do zaliva Patrasa. V osvojenih deželah je izkoristil obstoječo upravno strukturo in se opiral na vplivne veljake, ki so prestopili v njegovo službo. Dušanovo obdobje je poživilo bizantinski vpliv v celotni Srbiji. Pomembna je objava zakonov (Dušanov zakonik) 1349 in 1353. V zadnjih letih vlade je skupaj s papežem Inocencem IV. pripravljal pohod proti Turkom.
Dostopnost