Šlezija (Śląsk [šlónsk]), pokrajina na Poljskem, ob zgornjem in srednjem toku Odre. V Dolnji Šleziji tekstilna, keramična, lesna, celulozna, živilska industrija in industrija porcelana; govedoreja, pridobivanje sladkorne pese, sadja in zelenjave; med najpomembnejšimi rudnimi bogastvi rjavi premog in baker; zdaj še pridobivanje energije na premogovniškem območju pri Żagańu, metalurgija pri Bolesławiecu, kemijska industrija v Vroclavu. Gostejša poselitev na območju Wałbrzycha in Vroclava. V Gornji Šleziji je z. od Odre rodovitno kmetijsko območje (pšenica, sladkorna pesa); intenzivna živinoreja; na JV je t. i. gornješlezijsko industrijsko območje z največjimi zalogami cinkove rude v Evropi, premogovniki ter rudniki svinčeve in železove rude. Najpomembnejša industrijska mesta so Bytom, Zabrze, Gliwice, Chorzów, Katowice, Sosnowiec.
Zgodovina: Šlezija je dobila ime po vandalskem plemenu Silingov, ki so 1.–4. st. zasedli pokrajino; 6.–8. st. so se tam naselili Slovani; na začetku 10. st. pod oblastjo čeških Pšemislov, ok. 990 pa poljskih Piastov. Po vnovični osvojitvi Břetislava I. Češkega (1038), je Šlezija postala jabolko spora med Poljsko in Češko. Po kłodzkem binkoštnem miru je bila 1137 dodeljena Poljski. Ok. 1200 je bila razdeljena na Ducatus Slesiae (Dolnja Šlezija) in Ducatus Opoloniensis (Gornja Šlezija). Šlezijski vojvode, zlasti Henrik I. (1201–38) in Henrik II. Pobožni (1238–41) iz Dolnje Šlezije, so od poznega 12. st. privabljali nemške priseljence (kmete, rokodelce, trgovce, rudarje) in po nemškem pravu ustanavljali številna mesta, pravno urejena po nemškem zgledu. S tem so pospeševali ponemčevanje slovanskega prebivalstva. V obdobju, ko je bil kralj Otokar II. Pšemisli skrbnik svojemu nečaku, Henriku IV. iz Dolnje Šlezije (1270–73), je postala Šlezija vse bolj razdeljena dežela pod vse večjim češkim vplivom. 1327 so gornješlezijske vojvodine priznale fevdstvo kralju Ivanu Luksemburškemu. Temu zgledu so sledile tudi dolnješlezijske vojvodine. 1339 se je poljski kralj Kazimir III. Veliki odpovedal Šleziji. 1348 je nemški kralj Karel IV. pripojil šlezijsko kneževino češki kroni. 1425–35 so deželo hudo prizadele husitske vojne. 1474–90 je Šleziji in drugim češkim pokrajinam vladal Matija Korvin; uvedel je trdno upravo. 1490 je Šleziji zavladal jagelonski kralj Vladislav Češki, tako da je bila spet vzpostavljena zveza z najpomembnejšimi češkimi deželami. Zaradi poroke med Habsburžani in Jagelonci 1515 (cesar Maksimilijan I.) je Šlezija skupaj s Češko, Madžarsko in sosednjimi deželami pripadla Habsburžanom. V šlezijskih vojnah med Marijo Terezijo in pruskim kraljem Friderikom II. Velikim je Prusija osvojila skoraj celotno Šlezijo. Na mirovnih pogajanjih v Berlinu (1742) in Dresdnu (1745) je večina Šlezije pripadla Prusiji, manjši del pa je ostal habsburški monarhiji. V 19. st. se je v Gornji Šleziji zaradi bogatih zalog črnega premoga, železa in cinka zelo razvila industrija. Po prvi svetovni vojni je večina Šlezije pripadla Nemčiji. Del, ki je bil do prve svetovne vojne avstrijski, so 1920 razdelili med Poljsko in Češko. S potsdamskim sporazumom 1945 je vse ozemlje v. od Lužiške Nise pripadlo Poljski (tedanja vojvodstva Zielona Góra, Jelenia Góra, Legnica, Leszno, Vroclav, Wałbrzych, Opole in Katowice), preostalo ozemlje na Z pa je postalo del nemške zvezne dežele Saške. Ko sta se 1990 združili obe Nemčiji, je bila črta Odra–Nisa potrjena kot z. meja Poljske.
Dostopnost