preseljevanje ljudstev (nemško Völkerwanderung), označitev, ki jo je v v 18. st. sprejela nemška zgodovinska veda za označitev preseljevanja germanskih ljudstev in plemen v obdobju od vpada Hunov v državo Vzhodnih Gotov ob Črnem morju (375) do začetka selitve Langobardov v Italijo (568). Ta pojem – zunaj Nemčije večinoma ni bil sprejet – je izgubil ta pomen, ko so znanstveniki ugotovili, da so se ljudstva selila že pred t. i. preseljevanjem ljudstev (npr. germanski Kimbri, Tevtoni), pa tudi pozneje (npr. Normani), hkrati z germanskimi pa so se preseljevala tudi negermanska ljudstva (pogosto v neposredni zvezi z germanskimi; npr. Avari, Slovani), če seveda pri tem odmislimo velika preseljevanja ljudstev na azijskem območju. Vzroki za preseljevanje ljudstev so bili pritiski drugih ljudstev, gospodarske težave, povečanje števila prebivalcev, pa tudi privlačnost grško-rimske kulture (Alemani, Burgundi, Gepidi, Heruli, Kvadi, Langobardi, Markomani, Svebi, Vandali, Vzhodni Goti, Zahodni Goti). Na območju današnje Slovenije je rimska država do konca 4. st. zgradila limes (obrambni zidovi in trdnjave); romansko krščansko prebivalstvo se je umikalo na refugije na odmaknjenih in težko dostopnih vzpetinah; arheološke najdbe pa potrjujejo občasno bivanje pripadnikov razl. barbarskih plemen. Obdobju naselitve Vzhodnih Gotov (493–539) je sledila oblast Langobardov, po njihovem odhodu v s. Italijo (568) pa naselitev prednikov Slovencev.
Dostopnost