habilitacija [latinsko], pridobitev pravice za poučevanje (venia legendi) na visoki šoli; v Sloveniji se uporablja za označevanje procesa imenovanja v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. Habilitacijska komisija, ki jo imajo vse slovenske univerze, naj bi v tem postopku zagotavljala enotnost meril, zato daje v skladu z zakonom svoje soglasje k prvi izvolitvi v naziv visokošolskega učitelja; pogoji za izvolitev so določeni z zakonom o visokem šolstvu, s statuti univerze in posameznih članic ter s posebnim predpisom univerze; načeloma pa pogoji za izvolitev obsegajo tri sestavine: stopnjo izobrazbe (za visokošolske učitelje doktorat znanosti), rezultate znanstvenega dela, objavljene doma in v tujini, ter uspešnost pedagoškega dela (pri prvi izvolitvi v katerega od nazivov visokošolskega učitelja se uspešnost pedagoškega dela dokazuje z nastopnim predavanjem).
Dostopnost