bukolsko pesništvo [starogrško boukolos, ‘pastir’], idilična pastirska poezija, ki so jo morda spodbudile resnične podeželske pevske tekme in je v svetu helenistične civilizacije izražala hrepenenje po mirnem, preprostem pastirskem bivanju (Teokrit). Rimljani so bukolsko pesništvo prevzeli od Grkov v 1. st. pr. n. š., ko se je Rim razvil v veliko mesto (Vergilij). Idealni pokrajini za pesniško oblikovano pastirsko življenje sta bili Arkadija in Sicilija. V Franciji se je bukolsko pesništvo razvilo v 16. st., v Nemčiji v drugi polovici 17. st.
Dostopnost