misterij [grško],
1. splošno: skrivnost; skrivni nauk.
2. religija: skrivni kult; predgrškega izvora. Večinoma izvirajo iz obredov za plodnost s htoničnimi primesmi. So starejši od religije bogov Olimpa, kakršno razpoznamo pri Homerju. Misteriji so bili v Grčiji uradno priznani skupaj z drugimi kulti; na novo so se razširili iz Male Azije in Trakije. Slaviti so jih smeli samo posvečeni (mystagogoi) po kultnem »očiščevanju«, zato so nam znane samo posamezne podrobnosti. V središču misterijev so bila božanstva. Od njih so posvečeni v ekstazi in mističnih videnjih prejemali božansko moč in določene obljube. Pomembni so bili elevzinski (Elevzina, Demetra) in dionizijski misteriji (Dioniz). Le samotraški (Samotraka) in orfični (orfizem) misteriji niso bili vezani na kraj. Iz misterijskih kultov v Mali Aziji so se razvila misterijska verstva.

Sorodna gesla: Demetra | Dioniz | Elevzina | Homer | htoničen | Izida | kult | misterijska verstva | Mitra | neofit | odrešenje | orfizem | orgije | rimska religija | Samotraka
3. gledališče: nabožna srednjeveška igra o Kristusu in osebah iz Stare in Nove zaveze, v nasprotju z moraliteto; razvil se je iz latinske liturgije v cerkvah (velikonočni trop, velikonočna igra, tropus) v samostojno, epizodno bogato predstavitev svetopisemskih zgodb v ljudskem jeziku; uprizarjali so jih mestni obrtniki na prostem. Deli misterijskih besedil so se ohranili v baročnih redovnih gledaliških in ljudskih igrah.

Sorodna gesla: drama | gledališče | ljudsko gledališče | mirakel | moraliteta | tropus | velikonočna igra | zmaj


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek