panteon [grško], vsi bogovi, tudi tisti, ki po imenu niso znani. Čaščenje panteona so občutili kot dolžnost v dobi zatona tradicionalne rimske religije; pozna univerzalistična oblika antične religioznosti, stopnja na poti k monoteizmu (ne k panteizmu). Tudi: kraj, kjer se zbirajo vsi bogovi, kot nasprotje panteona se je pozneje razvil pojem pandemonij.

Sorodna gesla: bog | pandemonij | rimska religija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek