izolacija [latinsko],
1. splošno: ločitev, osamitev.
2. sociologija: pomanjkanje ali zmanjšanje družbenih odnosov. Po nekaterih teorijah je osamitev posameznikov ali skupin v družbi predvsem posledica vse večjega odtujevanja človeka od njegovega okolja in razkrajanja socialnih stikov.

Sorodna gesla: soseska
3. biologija: osamitev posameznih skupin, delov populacij živih bitij iz prej enotnega naselitvenega prostora. Izolacijo povzročajo pretežno geološki vzroki in je odločilen dejavnik za nastanek novih vrst; izolirani populaciji preprečuje izmenjavo in kombiniranje dednih zasnov z izhodno populacijo.

Sorodna gesla: darwinovi ščinkavci | populacijska genetika
4. tehnika: zaščitni ukrepi za preprečitev nezgod, nadležnih učinkov in izgub energije; npr. izoliranje električnih vodnikov v električnih napravah z oblogo iz skoraj neprevodnih snovi (izolator) proti medsebojnemu dotiku in proti dotiku z uporabnikom. Vročevodni in parovodni cevovodi in naprave se izolirajo proti izgubi toplote, hladilni stroji pa proti vplivom toplote od zunaj; za toplotno izolacijo se uporabljajo snovi z majhno toplotno prevodnostjo (npr. steklena volna). V gradbeni tehniki se uporablja izolacija predvsem za zaščito pred vlago in hrupom.

Sorodna gesla: izolacijski material | izolator | toplotna izolacija
5. medicina: osamitev bolnih, ki imajo infekcijsko bolezen ali predvidevamo, da jo imajo, v za to urejenem bolnišničnem oddelku. To velja npr. za rdečke, davico, otroško paralizo, ki se med otroki hitro širijo. Izolacija je nujna pri koleri, pegavici, rumeni mrzlici, kugi, črnih kozah, povratni mrzlici.

Sorodna gesla: črne koze | infekcijske bolezni | karantena | kolera | kuga | pegavica | povratna mrzlica | rumena mrzlica


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek