knez (latinsko princeps, dux, comes, nemško Fürst, rusko knjaz), označitev za deželnega gospoda, neposredno podrejenega cesarju; v Svetem rimskem cesarstvu delno cerkveni (knezoškof, državni opat) ali posvetni knez (vojvoda, palatinski, mejni ali deželni grof, od poznega srednjega veka tudi grof). Razlikujemo starejši in mlajši državni knežji stan; zadnji je nastal med vladavino Staufovcev; 1231 prvič imenovani kot ‘deželni gospodje’ (domini terrae). V zlati buli (1356) so bili volilni knezi potrjeni kot posebna skupina znotraj knezov, s posebnimi pravicami. Knezi so bili zastopani s posamičnimi (virilnimi) glasovi v državnem zboru. 1521 državna matrika navaja kot državne kneze: 7 volilnih knezov, 4 nadškofe, 46 škofov, 28 posvetnih knezov, 64 opatov oz. prelatov, 13 opatinj, 135 grofov, 4 redovne predstojnike.
Dostopnost