tahikardija [grško], zvečana srčna frekvenca, npr. pri telesnem naporu, razburjenosti, uživanju nekaterih alkaloidov (kofein idr.). Tahikardija je bolezenski znak pri večini infekcijskih bolezni z zvišano temperaturo, pri presnovnih boleznih (npr. čezmernem delovanju ščitnice), srčni insuficienci, šoku idr.

Sorodna gesla: alkaloidi | srčna frekvenca | srčni spodbujevalnik | tetanus


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek